Tiskane izdaje
Kaj bi brez književnosti, sploh umetnosti, kulture? Na kaj bi se opirali? Katalonski proces razhajanja z Madridom, ki dobiva (v teh škotsko prelomnih) dneh nov zakonski naboj, temelji na dejstvu, da so Katalonci narod z močno identiteto: bogato zgodovino, kulturo, jezikom, vrednotami. Kultura ima izjemno politično moč, celo prodornejša je od gole politike. Kultura narekuje dialog, literatura je vedno dvogovor – in nagovor, tega se v Barceloni dobro zavedajo.
Francozi imajo Francoski inštitut, Nemci Goethejevega in Španci Cervantesovega ..., katalonski hram kulture in književnosti pa je Inštitut Ramon Llull z za zdaj petimi pisarnami po svetu; ob Barceloni še v Parizu, Berlinu, Londonu in New Yorku. Inštitut ni od nekdaj, kajti odprli so ga pred komaj dobrim desetletjem, a je ključno sidrišče katalonskosti in po svoje dokaz, da so Katalonci s kulturnega vidika že neodvisni. Po ustvarjalnosti so sploh ena prvih sil v svetu, predvsem v založništvu so supersila: tako v španskem kakor v katalonskem jeziku, zato se kulturno samozavestno postavljajo ob bok velikim narodom in se čutijo, kako so primerljivi s Španci, Francozi, Italijani. Katalonska kultura je v resnici umetnost genialnih imen in presežnih univerzumov: Ramon Llull, Miró, Gaudí, Dalí, Josep Pla, Ferran Adrià, Pep Guardiola ... Morda pa je neusahljiva ustvarjalnost, kakor je pred časom dejal pisatelj, pesnik in kritik Àlex Susanna, res »posledica tega, da energije ne moremo usmeriti v politični projekt«, v lastno državo. Najbrž h kreativnosti še več prispevajo odprtost, izjemna sposobnost integriranja prišlekov, geografska umeščenost ob morje in med različne civilizacije, visoka urbanost ... Katalonija s svojimi sedmimi milijoni in pol prebivalcev spominja na dojenčka: ima veliko glavo, mesto Barcelona, in majhno telo, podeželje.
Katalonci se pri osamosvojitvenem procesu, ki ni od včeraj, ozirajo naokoli, tuje primere preučujejo z zavedanjem, da je vsaka zgodba posebna in samosvoja. Škotsko izkušnjo, za zdaj spodletelo, opisujejo kot znamenje zrelosti stare britanske demokracije, kajti London se je pogovarjal s Škoti, premier Cameron jim ni odrekal pravice do referenduma o prihodnosti. Madrid je, nasprotno, neomajen, češ da je katalonska zahteva po posvetovalnem glasovanju neustavna, nezakonita in jo je zatorej treba preprečiti ... Obe strani trmasto vztrajata pri svoji razlagi demokracije, političnega dialoga ni in ga, kot kaže, ne bo, španska demokracija je v resnici še mlada, »katalonski 9. november« pa pred vrati. Sploh odkar so v petek v regionalnem parlamentu v Barceloni z močno večino (106 od 135 poslancev) podprli nov zakon na osamosvojitveni poti in so v Madridu že napovedali odziv: da bo o zakonu presojalo ustavno sodišče ... Zato je Kataloncem, kakor pravi eden od mislecev osamosvojitvenega gibanja in profesor političnih ved Jaume López z Univerze Pompeu Fabra, tudi slovenska izkušnja vodilo in zgled, čeprav se zavedajo, da sta okolji povsem drugačni in je neprimerljivo drugačen moment demokracije pa tudi Evrope, preizpraševanja identitete, integracije. A če ne bo dialoga, bi utegnili narediti korenite enostranske poteze – sploh ker 80 odstotkov Kataloncev verjame v pravico, da glasujejo o svoji politični prihodnosti. Enostranske poteze zna potegniti tudi Madrid.
Kultura ima izjemno moč in je zelo čustvena sila preživetja, lepilo. V Kataloniji je pomembno gonilo oddaljevanja od Španije, subtilna in pronicljiva, kot je, lahko v ljudeh vnaprej premakne, česar se politika, dnevno pragmatična in veliko bolj oportunistično muhasta, morda šele komaj dotakne. Katalonci negujejo kulturo in so kultura, navdihujoča kultura, jezik, literatura, knjige ... in seveda so, kakor ponavljajo, tudi uspešna ekonomija, ne le v Španiji, ampak širše.
Pred desetletji so verjetno marsikje, tako od daleč, podobno označevali tudi nas in smo se za uspešne dojemali sami, čeprav »širše« skorajda ni obstajalo. Potem smo se razdvojili, razdrobili, razpršili, nekako izgubili. V Kataloniji se ne bojijo, da bi kdaj nehali brati.
Potem ko smo nehali brati ...
Kataloncem je tudi slovenska izkušnja vodilo in zgled, čeprav se zavedajo, da sta okolji povsem drugačni in je neprimerljivo drugačen moment demokracije, pa tudi Evrope.
Objavljeno
20. september 2014 19.09
