Tiskane izdaje
Mladina, ki se je začela upirati, potem ko je policija ubila nedolžnega prebivalca revnega londonskega predela, ni kazala političnih interesov. Ropanje trgovin in požiganje zgradb sta bili prej izraz nemoči in jeze, ki se je nakopičila zaradi dolgoletnega izključevanja na rob družbe. Potrošniška družba, ki mlade nenehno nagovarja, naj si priskrbijo zadnji model prenosnega telefona ali najbolj in športna oblačila, je z ropanjem trgovin dobila paradoksno potrditev svojega uspeha. Priljubljena znamka Adidas celo danes načrtno igra na idejo, da je posedovanje njenih oblačil povezano s transgresijo norm. Na Adidasovi majici tako ob sliki modnih copat lahko preberemo »Run like you took something« (Teci, kot da si kaj vzel).
Zdaj je večina poškodovanih trgovin obnovljena, mnogo revnih blokov, v katerih živijo tisti, ki so se lani upirali, je bilo na hitro malo prebarvanih, ker so pač v bližini olimpijskega parka in je britanska vlada vsaj na zunaj hotela pokazati, da problemov, ki so mlade pognali na ulice, ni več. Na ulicah Tottenhama – predela, kjer so potekali eni najbolj srditih nemirov – pa lahko srečamo mlade, ki nosijo majice z napisom »Sorry«. Paradoksno to majico nosijo mladi, ki v nemirih sploh niso sodelovali. Gesto posuvanja s pepelom je organizirala neka cerkev iz severnega Londona. Ne bi pa bilo presenečenje, če bi se ugotovilo, da so majice produkt katere velikih blagovnih znamk, ki so prej propagirale t. i. gangsta chic in katerih reklame so mnogokrat igrale na idejo, da so tisti, ki nosijo njihova oblačila, po naravi uporniki.
Gesto z opravičilnimi majicami pa lahko beremo tudi kot znak, da se opravičuje vselej nekdo, ki je pravzaprav nedolžen, medtem ko tisti, ki so v nemirih sodelovali, o svojih dejanjih nočejo ali pa ne morejo govoriti. Mnogi namreč prestajajo težke kazni, ki jim jih je naložilo sodišče v izjemno hitrih postopkih. Krutost in hitrost kaznovanja, ki so ga bili deležni mladi, sta bili nesorazmerni z naravo njihovega zločina. Ob dejstvu, da toliko kriminala belih ovratnikov in predvsem špekulantov, ki sedijo na najvišjih položajih finančnih družb, ostane nekaznovanega, je bilo pretresljivo opazovati, kako hiter je bil angleški sodni sistem ob londonskih nemirih. Ekspeditivnost je temeljila tudi na tem, da so bili opazovalci nemirov pozvani, naj na spletu pregledujejo fotografije izgrednikov, ki so jih posnele varnostne kamere.
Francoski filozof Alain Badiou se je v zadnji knjigi Le réveil de l'histoire lotil vprašanja kako razumeti nemire in upore, ki smo jim bili priča v preteklem letu. Upore razdeli na tri kategorije. Prvi so neposredni, kakršen je bil na primer lanski londonski. Pri teh uporih imamo običajno kak dogodek (na primer policijski uboj nedolžnega mladeniča), ki izzove protest. Slednji je izraz nakopičene jeze, nima pa jasnih političnih zahtev. Zadušitev upora običajno poteka hitro in agresivno, oblast pa se v svoji reakciji rada sklicuje na pravico do zaščite zasebne lastnine in na pridobitve zahodne civilizacije. Kot se je pokazalo v Londonu, izguba življenja nedolžnega človeka kmalu postane manj tragična kot poškodovanje objektov zasebne lastnine. Druga vrsta uporov so latentni, ko dolga leta ali celo desetletja v družbi sicer ni velikih vidnih uporov, obstajajo pa rastoče nezadovoljstvo in z njim povezani manjši upori ter izgredi. Tretja oblika uporov, ki smo ji bili prav tako priča v preteklem letu, pa so po Badiouju zgodovinski upori, ki privedejo do radikalnih družbenih sprememb. Primer tega so države, v katerih se je zgodila t. i. arabska pomlad. V teh primerih imamo jasno določen velik javni prostor (na primer trg Tahrir v Kairu), upor je dolgotrajen in običajno imamo jasno sporočilo, ki ga množica nenehno ponavlja (denimo »Dol z Mubarakom!«).
Čeprav si mnogi zunanji opazovalci predstavljajo, da je upor proti diktatorju povezan z zahtevo po tipu demokracije, ki jo glorificira razviti svet, je treba priznati, da tovrstne zahteve med upori niso bile moto, ki je združeval ljudi na ulici. Zahteva po odstranitvi diktatorja ni hkrati odprla jasne politične platforme, kako naj bi se družba po njegovem odhodu na novo oblikovala. Ljudje, ki so bili prej pasivni, so vstali, toda, kot poudarja Badiou, v njihovem življenju se ni zgodila velika sprememba. Ob razvoju dogodkov v državah arabske pomladi, ki so se znebile diktatorjev, zahodni opazovalci mnogokrat ne morejo skriti razočaranja nad tem, da v političnih bojih zmagujejo sile, ki ne kažejo zavezanosti zahodnim idealom demokracije, svobodi in človekovim pravicam. Paradoksno pa tisti, ki so razočarani, da se stanje po uporih v arabskem svetu razvija v nepredvidljivo smer, mnogokrat ne vidijo, da je marsikaj narobe z ideali demokracije v njihovem lastnem svetu.
Pri dejstvu, da se tudi v razvitem svetu vse bolj povečuje neenakost, je ključno vprašanje, kako to, da ni več uporov in nemirov; kako to, da ljudje precej pasivno sprejemajo krčenja socialnih programov, ki jih potiskajo v še večjo revščino; kako to, da se ne izražajo večje kritike razmahu finančnega kapitala; kako to, da ne poskušajo ustaviti ekološko nevarnih gospodarskih projektov ...
V ZDA sta se znanstvenika Dan Ariely in Michael Norton lotila raziskave, v kateri sta ljudi spraševala, koliko bogastva mislijo, da je v rokah 20 odstotkov najbogatejših Američanov, in koliko menijo, da bi bilo pravično, da bi imeli. Ljudje so sklepali, da ima 20 odstotkov najbogatejših v rokah najbrž okrog 60 odstotkov vsega bogastva, pravično pa bi bilo, da ne bi imeli več kot 30 odstotkov. V svojih predvidevanjih pa so se kar precej zmotili, ker ima 20 odstotkov najpremožnejših v rokah namreč več kot 80 odstotkov vsega bogastva v državi.
New York Times je glede Arielyjeve in Nortonove raziskave različne komentatorje pozval, naj poskušajo dati odgovor za pomanjkanje zahtev ljudi, da se zmanjša ekonomska neenakost, še posebno v luči njihove predstave, da bila pravična razdelitev bogastva zanje precej drugačna od realne. Odgovori so se dotaknili naslednjih tem:
Mnogi, ki so glede svoje prihodnosti pesimistični, so vseeno optimistični glede svojih otrok in upajo, da bo morda njihov sin postal novi Bill Gates. Za večjo obdavčitev bogatih se ne zavzemajo, ker ne želijo, da bi njihov sin nekoč v prihodnosti, ko bo bogat, moral plačevati visoke davke.
Ljudje se bolj močno identificirajo s tistimi, ki so jim podobni (s svojimi sosedi, sodelavci, sorodniki), medtem ko superbogati živijo tako zelo drugačno življenje od običajnih ljudi, da do njih ne čutijo podobne zavisti kot do ljudi, ki so jim bližji po družbenem statusu.
Mnogi imajo občutek, da so sami krivi za svojo zadolženost in slabo finančno stanje.
Ko mnogi ljudje svoje življenje primerjajo z življenjem svojih staršev, si morajo priznati, da imajo precej več raznovrstnih predmetov in da je njihovo življenje lažje od življenja prejšnjih generacij.
Med krizo se zmanjša želja po posedovanju in poraste želja po ohranjanju tega, kar imamo.
Združene države so vselej zelo močno temeljile na ideji, da vsakemu lahko uspe in da revež lahko postane bogat, če se le dovolj potrudi, ima dobro idejo ali pa se vsaj v pravem času znajde na pravem mestu. Ideologija brezmejnih možnosti po eni strani daje ljudem iluzijo upanja, da jim morda nekoč le uspe, po drugi strani pa jih pacificira s tem, da za svoj neuspeh hitro začnejo kriviti sebe in napačne življenjske izbire, ne vidijo pa, da jim okoliščine, v katerih živijo (revščina, slaba izobrazba, nekreativna, slabo plačana delovna mesta), že na začetku niso omogočile, da bi ekonomsko uspeli.
Ko so ob obletnici londonskih nemirov prebivalce Tottenhama spraševali, ali bi se lahko nemiri ponovili, so poudarjali, da je nakopičene jeze, obupa in nemoči zaradi odrinjenosti na rob, visoke brezposelnosti in splošne revščine še več. Mnogi predvidevajo, da se lahko nemiri kmalu ponovijo, toda v zraku je tudi strah, da bo vlada takrat na ulice poslala vojsko.
Majhno angleško mesto Totnes se je odločilo za drugačno obliko ekonomskih protestov. Prebivalci nočejo več, da jim zaradi vdora velikih trgovskih mrež propadajo lokalne trgovine in lokali. Te dni so organizirali veliko akcijo proti temu, da se v njihovi skupnosti pojavi kavarna, ki je del velike korporacije Costa. Oborožili so se s plakati »Adios Costa«, pripravljajo različne načine uporov, ki jih bodo izvajali, ko bo Costa odprla prvo poslovalnico. Časopis Guardian je zato Totnes poimenoval mesto, ki se je uprlo globalnemu kapitalizmu. Totnes že ima 42 kavarn. Večinoma so to družinska podjetja, ki se vsako po svoje trudi ohraniti obiskovalce. Zakaj se prebivalci tako zelo upirajo, da bi prišla še ena kavarna? Costa bo imel velike nove prostore, mnogo sedežev, brezplačni internet, posebne popuste za nakup napitkov, nagrade za redne stranke in podobno. S Costo bodo prišli še Starbucks pa Nero in podobne verige. Cene najemnin se bodo povišale. Stare kavarne se bodo počasi zapirale. Ljudje bodo izgubili zaposlitev, lahko pa bodo za nekaj funtov na uro delali v korist korporacije, ki je prevzela njihovo kavarno. In čez čas njihova jeza in nemoč ne bosta drugačni kot v Tottenhamu. Protest prebivalcev Totnesa morda deluje marginalen, ima le majhne možnosti za uspeh. Toda prebivalci so vzeli usodo svojega kraja v svoje roke. Morda bodo čez čas njihovi mladci sedeli v kavarnah Costa z majicami z napisom »Sorry«. Morda pa tudi ne. Kaj pride iz upora, namreč ne moremo napovedati.
