Tiskane izdaje
Samo nekaj dni po tem, ko so Združene države Amerike dobile novega predsednika, je v medijih precej neopazno minil 13. november, ko je minilo točno 15 let, odkar so pripadniki Severne zveze ob izdatni pomoči ameriške vojske vstopili v Kabul. Talibski režim je padel in svetovna javnost je pričakovala, da se bodo razmere v državi končno izboljšale ter stabilizirale. Američani so slavili zmago in na prestol so »posadili« Hamida Karzaija, ki je kmalu ugotovil, da vlada samo močno zastraženemu delu Kabula. Kdor koli malo spremlja dogajanje v tej državi, ve, da je situacija v Afganistanu še vedno kaotična in nevarna. Talibi niti slučajno niso pristali na zgodovinski deponiji in kljub milijardam, ki so prišle v državo, in kljub številnim žrtvam koalicijskih sil vlada drži kontrolo v ožjem delu glavnega mesta, medtem ko je večinski del dežele pod kontrolo talibov ali lokalnih vojaških in plemenskih poveljnikov. Američani so, tako kot Britanci in Rusi pred njimi, pokazali absolutno nepoznavanje zgodovine in kulture, ki vlada v teh krajih. Situacija danes ni nič boljša, kot je bila novembra 2001. 15 let truda je šlo v nič. Kaj zdaj?
Svet si še vedno ni opomogel od nepričakovane zmage Donalda Trumpa. Številni analitiki zdaj ugibajo, kaj se bo dogajalo od januarja naprej, ko bo Trump vstopil v Belo hišo. Pričakovati je, da se bo znotraj ZDA več denarja in investicij namenilo nekdanjemu industrijskemu stebru ZDA, zdaj že nekaj desetletij propadajočemu »zarjavelemu pasu« (Rusty Belt), saj je ravno v tem delu Amerike Trump odločilno osvojil več glasov od Clintonove. Gre za področje, kjer se zvezne države soočajo z visoko stopnjo brezposelnosti, kriminala in propadanja infrastrukture. Prav Trumpove obljube o tem, da bo Ameriko naredil spet veliko, so prepričale množice, da mu dajo priložnost.
Na področju zunanje politike ne bo večjih sprememb. To na žalost potrujejo seznami potencialnih kandidatov, ki naj bi prihodnje leto zasedli najpomembnejše funkcije v ameriški administraciji. Če se še kdo spomni neokonservativnih jastrebov iz Busheve administracije, ki so doživljali ekstazo ob gledanju trupel, zdaj že lahko z gotovostjo rečemo, da se bodo Rumsfeld, Wolfowitz, Cheney & Co. kmalu reinkarnirali. Z drugimi besedami, tudi novi predsednik, kljub temu da ne prihaja iz tradicionalnega političnega establišmenta, bo pokorno pod taktirko bančno-sionistično-orožarskega lobija in prek »izvoza demokracije« nadaljeval pohod predhodnih gospodarjev smrti. Ker so Afganistan, Irak, Sirija, Libija in Jemen že (skoraj) »osvobojeni« in so preostale arabske države že ameriški zavezniki, je ožji krog potencialnih tarč precej majhen.
Palestinci bodo v prihodnjih štirih letih še naprej čakali Godota, ki sliši na ime »palestinska država«. Že prejšnji predsedniki, ne glede na to, ali so bili republikanci ali demokrati, niso storili kaj prida, da bi zaustavili gradnjo ilegalnih naselbin na okupirani palestinski zemlji, in nerealno je pričakovati, da se bo to zgodilo v Trumpovem mandatu. Kriza se prav tako umetno (in namerno) zaostruje na Baltiku in v Ukrajini, kjer bi razvoj trenutne situacije v konvencionalno vojno povzročil pravo katastrofo v Vzhodni Evropi, pa tudi drugod. Nič ne kaže, da bo vojne v Siriji kmalu konec, Libija in Irak se še vedno ukvarjata s popolnim razkrojem države.
Če smo kdaj potrebovali nekoga, ki bi skupaj z drugimi umiril žogo na svetovni ravni, je to ravno zdaj. Bojim se, da se bo januarja s potrditvijo ljudi, kot so Stephen Bannon, Mike Pompeo, Michael Flynn in James Mattis, namerna destrukcija nadaljevala. Če bodo med »jezdece smrti« vključili še Johna Boltona, ki bi rad obesil Snowdna zaradi razkritja zaupnih podatkov, bo krog sklenjen.
Bannon je pripadnik gibanja »alt-right« (beri: gibanje, ki zagovarja superiornost bele rase) in obeta se mu položaj glavnega svetovalca za strategijo. Kličejo ga John Wayne politike, kar ni ravno spodbudna informacija v sedanji globalni atmosferi. Kot bi požar gasili z nafto.
Pompeo naj bi prevzel glavnega izvajalca ameriških uslug po svetu, Cio. Je eden glavnih kritikov ameriškega sporazuma z Iranom o jedrskem razoroževanju, prav tako bi zadržal zapor v Guantanamo Bayu.
Flynnu, ki so ga leta 2014 vrgli iz vojaške obveščevalne službe zaradi ekstremnih pogledov na to, kako bi bilo treba obravnavati muslimane, se obeta pozicija svetovalca za nacionalno varnost.
Upokojeni Mattis naj bi prevzel ministrstvo za obrambo. Verjetno ne gre za radikalca tipa Rumsfeld, vendar je izjavil, da je določene ljudi zabavno ustreliti.
Neurje, ki ga je prejšnji teden sprožil Richard Spencer iz Nacionalnega inštituta za politiko, ki s svojimi idejami in programom še najbolj spominja na anglosaksonsko verzijo Islamske države, ni nikakršno presenečenje. Kar je izjavil Spencer jasno in glasno, ameriška zunanja politika zadnjih 70 let potrjuje na terenu.
Če se bodo omenjeni posamezniki januarja potrdili, lahko pričakujemo, da bo naslednja tarča za ohranitev ritma zgoraj omenjenih lobijev Iran. Ker so šle zadeve v Siriji za načrtovalce destabilizacije Bližnjega vzhoda dramatično narobe in ker ima Iran za seboj Rusijo ter izjemno homogeno in močno podporo dobro oborožene šiitske skupnosti, ne verjamem, da se bo zgodil neposredni konvencionalni vojaški spopad. Še najbolj verjetno je, da bodo ZDA enostransko razveljavile že podpisani sporazum in ponovno uvedle sankcije z upanjem na sprožitev notranjih nemirov, ki bi kasneje vodile v oborožen upor oziroma državljansko vojno. Kar smo že videli v Siriji. Kot bi rekli sarajevski Nadrealisti: »Na Zahodu nič novega.«
Upam, da se motim.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
