Razumem ene in druge – tiste, ki bi radi kaj krepkega povedali o praznikih in njihovem praznovanju, kot tudi one, ki so tega do grla siti. Na pomlad se res tako zgostijo datumi, ko je treba kaj slovesnega reči o naših slavnih bojih in pridobitvah, da je človeku hitro zadosti in preveč. In če so datumi sporni ali vsaj debate vredni, je iskrenje pričakovano in predvidljivo. Tako je zanesljivo z razvpitim dnevom OF ali odpora proti okupaciji, o katerem se dolgo ni smelo nič pravega reči, ko pa je bilo to izvedljivo, so se v parlamentu kljub mnogim pomislekom odločili, da brez tega praznika ne moremo.
S 1. majem je za spoznanje drugače. Tu je manj sporen sam datum in tisto, kar skriva. Bolj je problematičen sloj političnih floskul, ki je tako dolgo spremljal slavja, da se realnosti sploh ne vidi več. Vsa tista zaklinjanja, kako je delavec pri nas končno dobil svobodo, da razpolaga z rezultati in pogoji dela, za to pa se ima, jasno, zahvaliti revolucionarni avantgardi in NOB in … vse to nakladanje je mnogim odvzelo veselje, ki bi ga mogoče še čutili do delavskih povork in prižiganja kresov.
A če vse to izziva polemike, ki s sabo prinašajo slabo voljo in apatijo, pa imamo tudi praznik, ki jih ne. Ljubljana si je po polomu komunizma izbrala drug, starejši datum za svoj praznik, pa se je prejšnji čez nekaj kratkih let spet vrnil na star kolovoz. Na 9. maj, dan zmage, osvoboditve, poraza nacizma in fašizma – kakor pritiče mestu heroju. Tako da imamo še en praznik več in še eno priložnost, da se slavnostni govorniki zahvalijo uporniškemu duhu in dejanjem naših prednikov. V tem žanru je 9. maj samo utrjevanje lekcije iz prazničnega 27. aprila, za primer, da je takrat kdo sedel na ušesih. Ljubljanski župan je to znova uporabil za tradicionalne zgodbe in izjave zvestobe revolucionarnim pridobitvam. In nihče ga ni sunil pod mizo. Aplavz je bil menda glasen in novinarji so pohlevno (mogoče celo navdušeno) povzemali, kako fajn, da Ljubljana poudarja svojo antifašistično naravo ter proslavlja dan zmage in osvoboditve, ki je postal tudi dan Evrope …
To so, oprostite, neumne marnje. Vredne ne samo kresanja isker, ampak poštene debate in spora. 9. maj, ki je dan Evrope, nima nobene neposredne zveze z zmago nad nacizmom, tudi ne z odporništvom in partizanskimi boji ter revolucionarnimi pridobitvami. Nobene zveze s ponovnim sramotenjem »izdajalcev« in njihovim izobčenjem iz živega ali mrtvega, stvarnega ali simboličnega sveta. Dan Evrope se slavi zaradi 9. maja 1950 in Schumanove deklaracije, ponujene javnosti na ta dan. Zaradi treznega in modrega sklepanja nekaj zahodnoevropskih držav, da je po še tako strašni vojni treba skleniti premirje. Se začeti spodobno in razumno vesti – in v to sfero ne spada samo trgovina, temveč tudi politično sodelovanje. In pripravljenost, da ne izkoristimo vsake priložnosti za to, da si rane posipamo s soljo in se nato privoščljivo režimo. To spada k atavističnim ritualom, ki se jim, če tako sklenemo, zavestno odrekamo. Prav to je bilo slovesno oznanjeno 9. maja 1950.
V goljufivem amalgamu Dneva zmage/Dneva Evrope je več zanimivih elementov. Za začetek ta, da se kljub »obeleževanju« petnajste obletnice vstopa Slovenije v Evropsko unijo o tej organizaciji pri nas malo ve. In če se ve, raje molči, češ da se neke izjave francoskega zunanjega ministra res ne morejo kosati s partizanskimi boji in prebojem iz sovražnega obroča. In da ob vsem tarnanju nad razdvojenostjo slovenskega naroda mirno prenašamo, da se prav na dan, ki je diametralno nasprotje razdvajanja, to še poglablja in zastruplja. Pa celo v času, ko se pripravljamo na volitve v evropski parlament in bi bile lekcije o tem, kakšni so njegovi temelji, še bolj na mestu.
A nisem hotela vseh besed porabiti v jezljivem nasprotovanju pojavom, ki spremljajo naše pomladne praznike. Vsaj nekaj sem želela povedati o tem, da so prepiri o praznikih dogajajo tudi zato, ker so izvedljivi, možni. Ker se danes o njih lahko skregamo, če se nam da. To, kar se danes zdi razdvojenost, je pač povezano s svobodo za razdvajanje. Če je nekoč bila »enotnost«, je bila zato, ker je bila zapovedana. Umetno ustvarjena. Skrbno vzdrževana. Prestrašeno tolerirana … Karkoli že. Ne vem, koliko ljudi je menilo, da je uvodnik za prvo številko Dela, ki ga je 1. maja 1959 napisal Miha Marinko, neužitna slama – vem pa, da tega ni nihče objavil, ker ni mogel objaviti … Skratka, videz ni vsa in edina resnica. In tudi v tistih časih, ko se oslarijam ni smelo javno reči, da so neumnosti, so si ljudje marsikaj mislili. Med sabo, po tihem, tudi rekli. Sem in tja celo kaj objavili! V ezopskem jeziku. Dvoumnih, težko dojemljivih ali dokazljivih metaforah. Seveda včasih tudi v ostrih potezah in udarcih. Najbolj primeren žanr za to so seveda politični vici. Nekoč so se razcvetali kot buče na kupu gnoja … No, tule je šopek na oltar nekdanjih praznovanj:
Najprej narisana duhovitost za 1. maj 1968, ki jo je ustvaril, objavil (in ostal živ!) Andrej Habič, eden najbolj duhovitih mož daleč naokoli. Naslov je Zgodovinski prerez 1. maja:
1928: »Dajte nam kruha, povsod se že kuha!«
1938: »Dajte nam mir, če ne bo hudir!«
1948: »Mi bi šli grozn radi u Trst!«
1958: »Dajte nam lire, gremo u Trst!«
1968: »Dajte nam vize in devize, gremo v Trst!«
Tule je epigram (verjetno Brane Crnčevića) iz sedemdesetih let, ki je pravil – no, šepetal – takole: »Vila ob gozdu, pred vilo mercedes, v mercedesu gospod, v gospodu srce, ki bije za delavski razred.«
Ni pa od muh niti razlaga, zakaj proletarci tako strumno stojijo za Edvardom Kardeljem na tistem slavnem spomeniku pred skupščino … Zakaj?! No, ja, ker so prišvasani.
***
Alenka Puhar je književnica
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.