Predmoderna deželica talarjev in tercijalk

Zmago Jelinčič je menda magistriral v Beogradu – kar pravzaprav ni nobena posebna novica, ker v Bermudskem trikotniku Beograd–Sarajevo–Priština in Skopje vznika nova slovenska akademska elita. O čem bo na stara leta predaval Plemeniti? Morda o zgodovini filozofije. Ampak to niti ni pomembno, veličastna pa je njegova izjava, da se Srbija in Hrvaška evropeizirata, Slovenija pa balkanizira. Če bi bilo to točno, bi si lahko zasluge za balkanizacijo pripisal tudi sebi, saj je dve desetletji uspešno izpolnjeval to nalogo.

Resnica pa je drugačna, Srbija in Hrvaška se le kozmetično evropeizirata, Slovenija pa je še na slabšem, kot če bi bila na Balkanu. Nedeljski referendum je to potrdil. Dovolil si bom spet »ponucati« Cankarja (Slovenci in Jugoslovani), ki je med drugim zapisal, da je slovenski kmet po mentaliteti bliže tirolskemu kot srbskemu. Kar je seveda točno, tudi še zdaj: smo z eno nogo na Balkanu, saj se podajamo magistrirat v Beograd, z drugo nogo pa nekje na Koroškem in Tirolskem – kar pomeni, da nismo povsem v Evropi. Ti avstrijski kraji ne morejo veljati ravno za evropeizirane. Torej, kje smo!? Smo v dolini šentflorjanski, kamor je bil zašel duh pohujšljivosti in pohujšanja.

Smo neka zakotna, zatohla globel, v kateri se ni nikoli doumelo zgodovinskega dogajanja naokoli. In tu smo si zares podobni z Avstrijo. Cankar piše: »Ravno prej sem še zabavljal na oficielno Avstrijo in njeno diplomacijo, zdaj pa bi jo najraje prosil odpuščanja. Zgodovina nas namreč uči, da je bila neumnost avstrijske diplomacije največji blagoslov za evropske narode. Če avstrijskih diplomatov ne bi bilo, bi se rojstvo Velike Nemčije in Velike Italije najbrž hudo zakasnilo.«

»Vse se vrši prav po naukih Heglove dialektike: kadar doseže neumnost svoj višek, se prevrne v modrost,« pravi Cankar.

Slovenska diplomacija ne more biti »blagoslov za evropske narode«, ker je v času bivšega (in sedanjega) premiera tako bledo, plehko, neopazno vodila Evropsko unijo, da je bilo nas, navadne smrtnike, sram in smo bili raje tiho. Bo zdaj novi zunanji minister briljiral po podijih Evrope? Dajte no, vaškega zabavljača pa se že ne da čez noč izbrusiti v Shakespearjevega Hamleta.

Zadnji, »družinski« referendum nam ni razkril samo ničevosti sedanje »notranje« diplomacije, ki ne premore niti za prgišče razsvetljenstva, ampak je tudi opozoril, da spadamo v kako temačno globel Koroške ali Tirolske. V raznih analizah javnega mnenja so podatki o tem, da Šentflorjanci soglašamo s t. i. modernimi vrednotami, izkazalo pa se je prav nasprotno: da so srednji razred in sloji intelektualstva v nekakšnem krču, utrujeni od referendumov, malomeščanske in vaške skupnosti, ki jim dirigira vsemogočna Cerkev, pa ostajajo zagrizene.

O očitnem razkolu med mestom in podeželjem govorijo volitve za župana v Ljubljani: že tretjič prepričljiva zmaga Zorana Jankovića, ki simbolizira enega stebrov gospodarske uspešnosti. In ki je, mimogrede, na policah Mercatorja prodajal sadje in zelenjavo naših kmetov.

Sam ne verjamem, da je javno mnenje (vrednotenje) na Šentflorjanskem tako kmetavzarsko, kot kaže rezultat, prepričan pa sem, da gre v resnici za »kulturni boj«, ki se ga gredo enote slovenske desnice. Kamor spada tudi Cerkev, da ne bo nesporazuma. Čemu so potrebovali še ta referendum, saj imajo prigrabljeno oblast že čvrsto v krempljih? Zdi se, da smo na pragu nekega novega zasuka: prej je opozicija zlorabljala referendume, da je spodnesla Pahorja, toda referendumi ji bodo tudi na oblasti ostali kot »hišica in kravica«. In še vrtiček. Ni prave volje, da bi se kaj spremenilo v referendumski zakonodaji, ker gre za uigrano vzporedno mašinerijo demokracije.

Gotovo je bilo vse skupaj (referendum) politična igrica, v kateri se je na veliko igralo z lažnimi ali označenimi kartami. Tu ni bilo ničesar poštenega, saj prebivalstvo še zdaj ne ve, za kaj se je bilo sploh izrekalo. To govori, kako temeljito je politiki že uspelo onesnažiti zdravo pamet: ljudje hodijo na referendume, kjer so jim alternative povsem lažno predstavljene.

To je tako, kot če bi nas s črnimi, zelenimi in rdečimi vrečami napotili v Volčji Potok. Zdaj pa pobirajte smeti in se ne vrnite s praznimi vrečami!

No, lahko bi se vrnili k temu, da smo z eno nogo na Balkanu, z drugo na (skrajno konservativnem) Tirolskem, z zadnjico pa v presihajočem Cerkniškem jezeru. Kakšen je torej »duh ljudstva«, narodni duh, ljudski duh, pojem iz Herderjevega filozofsko-zgodovinskega opusa (Volkgeist). Mimogrede: duh velja za prikazen, privid strah itd. Čemu torej t. i. duhovna oskrba v Slovenski vojski, z oskrbo prikazni in prividov? Kakorkoli že, zadnji referendum je pokazal, da nimamo težav samo z oblastjo, ki se gre z referendumi vzporedno demokracijo, temveč tudi z Volkgeistom. Preselite se v kako mračno alpsko dolino in počakajte nekaj tednov ali pojdite na morje, kjer vas ladje ponesejo v širni svet. Recimo vsaj do Italije in Španije, domnevno katoliških dežel, kjer je družinska zakonodaja že zdaj mnogo modernejša od šentflorjanske.

Menda se je Kristus na nekem križpotju zjokal, ko mu je mimoidoči povedal, da je Slovenec. No, zaradi tega res ni bilo treba solz, včlaniti bi se moral v kako pametno politično stranko in poskrbeti za vsaj malce zdrave pameti. Za pametno politično stranko? To bi bilo na meji čudeža. Volitve ljubljanskega župana in »družinski« referendum so se nekako matematično izničili: izvolitev Jankovića je pokazala, da je Ljubljana moderno, prodorno mesto – po katerem, mimogrede, vsi pljujejo, od mariborskega do koprskega župana; referendumski rezultat pa govori o neki predmoderni, srednjeveški deželici talarjev in tercijalk.

Nisem hotel pisati političnega komentarja, a mi je preprosto »ušlo«. Težko je, če vse življenje preživiš v temačni globeli nesvobodnih človeških duš, in težko je, če vidiš, da se to utegne dogajati še naslednjim rodovom. Zdi se, da je sedanja oblast povsem razkrila svoj Janusov obraz – kar se ji bo močno poznalo na jesenskih predsedniških volitvah. Bodo zmagali z Zmagom Jelinčičem?

Vse kaže, da se politika (rokoborba) šele začenja.