Predsednik ni menedžer

Primožu Ulagi se je z izvolitvijo uresničila velika želja, da je treba šport vrniti športnikom, smučarska zveza pa se je naposled pridružila trendu, ki ga pooseblja predsednik Evropske nogometne zveze Michel Platini. Športniki seveda najbolje razumejo šport, vendar je predsedniška funkcija veliko več od tega. V prvi vrsti je neodvisna in povezovalna. V minulem obdobju ni bila, a Tomažu Lovšetu in Juretu Koširju je treba – ob vseh spodrsljajih – priznati tudi nekaj dobrih stvari. Navsezadnje sta prevetrila in posodobila zvezo, ki niti ni tako gnila, kot se je kazala skozi medijska prerekanja. Vsekakor pa potrebuje novo podobo in reorganizacijo.

Po programu zelo sorodnega protikandidata Tomaža Kunstlja je nekdanji skakalni šampion in odlični operativec premagal tako, kot je pred dvema letoma Lovše pometel z Markom Jazbecem. Razplet je bil bolj ali manj pričakovan, ker ima Ulaga v sedanjih gmotnih razmerah precej več argumentov. Plebiscitarne zmage so v smučarski zvezi stalnica oziroma posledica širšega dogovarjanja in iskanja kompromisov, kar se je zgodilo tudi tokrat. Če je bilo nekoč pomembno mesto v družbeno-politični hierarhiji, je danes najbolj pomembna menedžerska sposobnost. Ulaga je poslovno močnejši kot poklicni diplomat Kunstelj, kar je prevladalo pri premočni zmagi. Seveda pa denar ni vse, kar je navsezadnje na svoji koži občutil njegov predhodnik Lovše, ki je preveč obljubljal, predvsem pa se odločno preveč ukvarjal z alpskim delom.

Tina Maze je že pred časom podpisala dveletno pogodbo – do OI v Sočiju. Upati je, da bo Ulaga toliko moder, da bo pustil drugi najboljši smučarki sveta in njeni ekipi A-Maze, da bosta šla svojo šampionsko pot. Črnjanka je najbolj prepoznavna znamka slovenskega smučarskega športa in bo, dokler bo v svetovnem vrhu, vedno zmagovalka, kar je navsezadnje spoznal tudi Lovše. Zveza je namreč tista, ki mora s svojo politiko in delovanjem najboljšim omogočiti optimalne razmere za delo, rezultate pa tržiti za njihove naslednike. Ulaga bo moral organizaciji z jasno in transparentno politiko vrniti ugled v poslovnih krogih in predvsem javnosti, čaka pa ga tudi (ne)pomembna konsolidacija porušenih odnosov znotraj zveze.

Nobenega dvoma seveda ni, da se bo moral najprej rešiti konflikta interesov oziroma osebnih poslovnih vezi z opremljevalci, sponzorji in ljudmi, ki jim predsednikuje. Če tega ne bo transparentno naredil, ga čaka Lovšetova usoda. Na seji skupščine so mu včeraj vsi ploskali, kaj lahko pa se zgodi, da mu bodo čez leto dni kazali navzdol obrnjen palec. Alpinci se brez dvoma niso odrekli oblasti. Reševanje svojih problemov so prepustili nordijcem. Modro ali nespametno, bo pokazala bližnja prihodnost. Od odhoda Lovšeta so močno lobirali in imeli v igri gospodarsko močnega kandidata (predsednika uprave Petrola), ki pa se je tik pred zdajci umaknil.

Ulago bo alpski zbor gotovo spremljal zelo natančno in pod drobnogledom. V kako kislo jabolko je ugriznil, bo jasno, ko bo dobil realen vpogled v poslovanje zveze (predvsem v plače uslužbencev) in dolgove.