Pregorela KPK

Ko se je udeležil seje mandatno-volilne komisije, ki je razpravljala o njegovem mandatu, je Janez Janša navzoče presenetil z napovedjo, da o svojem mandatu sam ne bo glasoval. Kar se je v trenutku, ko njegova (politična) usoda visi na nitki, zdelo že kar odvečen fair-play. Čez nekaj ur se je pokazalo, kako zelo prav je storil. Komisija za preprečevanje korupcije je namreč objavila ugotovitve v primeru Alenke Bratušek.

KPK je v tednu, katerega konec držite v rokah, ugotovila, da je bila nekdanja premierka v navzkrižju interesov, ko je na seji vlade glasovala za seznam kandidatov za evropsko komisarsko mesto, na katerem je bila tudi sama. Še več, Bratuškova se je tega menda zavedala, a je še vedno iskala način, po katerem bi lahko glasovala sama zase.

Do sem vse lepo in prav. A iz zapisanega je razbrati tudi, da je bilo na tisti zloglasni seji vlade kar živahno in da je minister Virant že pred glasovanjem opozarjal na protikorupcijsko zakonodajo. Sejo je potem teatralno zapustil, češ da pri tej šaradi ne bo sodeloval. Pri čemer se seveda postavlja vprašanje, zakaj notranji minister(!) kršitve ni naznanil KPK.

A če bi vedel, kakšne bodo ugotovitve komisije, se Virant tistega zadnjega junijskega dne vladne seje sploh ne bi udeležil, kaj šele, da bi jo predčasno zapustil. KPK se je namreč zapisalo, da »zasebni interes uradne osebe« pomeni tudi korist za osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike. In prav slednje kaže na neprijeten sklep, da je KPK preprosto – pregorela.

Namreč, če je pretekli ali sedanji obstoj političnih stikov med uradno osebo in osebo, o kateri se odloča, dovolj za videz navzkrižja interesov (kar je eden od standardov presoje integritete), potem je KPK v bistvu ukinila strankarsko demokracijo, saj je tako rekoč že članstvo v isti stranki dovolj za (samo)izločitev nosilca ali nosilke javnih pooblastil iz odločanja o usodi drugih.

Povedano plastično, ali lahko predsednik KPK Boris Štefanec glede na svoje preteklo članstvo v Pozitivni Sloveniji odloča o primerih, ki zadevajo ali pa morda bodo zadevali ljubljanskega župana Jankovića? Ob imenovanju je dejal, da lahko. Kako je s tem zdaj? Ali pa: ker sedijo v isti vladi, ali so premier Cerar ter njegovi ministri in ministrice sploh smeli glasovati o novi kandidatki za evropsko komisarko Violeti Bulc? Če posplošimo: glede na to, da se v Blatnem dolu tako in tako skoraj vsi poznamo, ali lahko – upoštevajoč nove standarde KPK – sploh kdo še odloča o čemerkoli?

Ko je Boris Štefanec ob deseti obletnici KPK nastopil v Odmevih na nacionalki, je bilo vse skupaj bolj podobno napovedi samorazpustitve kakor pregledu dela organa, ki so mu poleg papirnatih vendarle zrasli še pravi zobje. In če smo ob anonimki, ki te dni v javnosti črno slika razmere v KPK, še odmahnili z roko, je odprto pismo namestnice predsednika KPK Alme Sedlar že razlog za preplah.

Ne samo da je javno, z imenom, priimkom in specifično težo, ki jo prinaša njen položaj, v velikem delu potrdila navedbe iz anonimke, šefa komisije je obtožila, da sta jo z drugim podpredsednikom Lambergerjem zavestno izločila iz končnega odločanja v primeru Bratušek. Tudi zato ga je javno pozvala k odstopu.

Štefanec, jasno, ne namerava odstopiti. Le zakaj bi? V tej državi skoraj nihče več ne odstopi. Razen Alenke Bratušek. Kar je – ironično – sploh omogočilo aktualno komisarsko zgodbo. A Štefanec vodi organ, ki naj bi politiki postavljal nova in višja etična merila, ne pa sledil tistim, ki jih zadnje čase postavlja politika. Zato so njegove besede, da bo izpolnil ukaz predsednika republike Pahorja o imenovanju na mesto šefa KPK, zgolj prazno leporečje.

Slednje bi moralo biti šefu države sicer blizu. A če se ne bo odzval na situacijo, za katero je s svojim ukazom (so)odgovoren, bo iz tega izhajalo, da ga skopljena KPK, s katero si je dal v začetku leta toliko opraviti, niti ne moti.