Tiskane izdaje
Najmanj trikrat se je že stresel svet, odkar se je sedanji ameriški predsednik po vseh domačih porazih lotil mednarodne politike. Trump je najprej, kot da bi šlo za videoigrico, poslal 59 izjemno rušilnih tomahavkov nad Sirijo. In to kar tako, ker je menda pravičniško začutil, da je nekoga treba kaznovati, čeprav do danes nihče ne ve, kdo je v Siriji v resnici uporabil bojni strup. Takoj zatem je gospodar Bele hiše, ki si očitno domišlja, da mu je kot predsedniku dovoljeno vse, ukazal vreči na Afganistan še nikoli uporabljeno 11 ton težko pošast, ki ji rečejo tudi »mati vseh bomb«.
Že spet meni nič, tebi nič in kot da se ne sme vprašati niti zakaj, če že predsednik sam tega ne ve povedati. Še najbolj pa se je svet v zadnjih štirinajstih dneh zamajal, ko so iz Bele hiše sporočili, da proti Korejskemu polotoku v spremstvu rušilcev pluje ameriška jedrska letalonosilka Carl Vinson in da predsednik, ki mu je menda dovolj jedrskih igric severnokorejskega »baby diktatorja« Kim Džong Una, tokrat »misli resno«.
Svet je s strahom gledal, kako je mogočna ameriška letalonosilka orala morje. Kitajski predsednik Xi Jinping, ki je bil le teden dni prej pri Trumpu na Floridi, je bil na trnih, kako dopovedati Pjongjangu, da to ni več hec, v Severni Koreji pa so televizijske napovedovalke besno kričale z ekranov, kako strašno da bo »ljubljeni vodja« jedrsko sesul ZDA, če mislijo Američani njegovemu ljudstvu skriviti zgolj las.
Potem pa se je ta teden pokazalo, da je bilo vse skupaj samo blef. O letalonosilki Carl Vinson in spremljajočem ladjevju, ki bi moralo že zdavnaj vpluti v vode okoli Korejskega polotoka, na lepem ni bilo ne duha ne sluha. Je pa ameriška mornarica na internetu objavila slike ladjevja blizu indonezijskega otoka Java, skoraj pet tisoč navtičnih milj od Severne Koreje, in sporočilo, da je letalonosilka namenjena na pomorske manevre in da pluje proti Avstraliji.
Novica je šokirala celo sam vrh ameriške administracije. Trumpov podpredsednik Mike Pence, ki je tik pred tem med azijsko turnejo za CNN zagotovil, kako da bo ladjevje »zdaj zdaj na cilju«, ni mogel verjeti, da bi bile njegove informacije namenoma napačne, ameriški mediji pa so se razpisali o »komunikacijskih težavah« med Belo hišo, Pentagonom in vojaškim vrhom. Oglasili so se tudi Kitajci, ki so bili v Trumpovi igri »umazano izigrani«, kot je zapisal pekinški »Global Times«, medtem ko je eden izmed kitajskih analitikov za »Washington Post« zelo direktno povedal, da je to bil povsem nedopusten »čisti ameriški blef«.
Naj so v Washingtonu še tako hiteli zagotavljati (Trump je seveda »modro« molčal), da so problemi s Severno Korejo še vedno predsednikova prioriteta in da se ni nič spremenilo, to ni moglo utišati »piarovskega dizastra« z letalonosilko. Predsednikovi »absolutna nepredvidljivost« in »zaletava nepremišljenost« sta tik pred stotim dnevom njegovega vladanja (kar je v Washingtonu tradicionalno čas za prvo resnejšo bilanco) prvič tako prestrašili svet, da nekatere reakcije že vzbujajo skrb.
Kar postavite se v vlogo Pekinga, Moskve, ne nazadnje tudi Seula ali Pjongjanga, in se vprašajte, kako se zanesti na stabilizirajočo vlogo še vedno tudi vojaško najmočnejše sile na svetu, če se gre njen predsednik narcisoidno svoj politični piar (celo z jedrskimi letalonosilkami, manevrirnimi raketami in odmetavanjem superbomb) in če njegovim besedam ne morejo več verjeti niti njegovi sodelavci in zavezniki, kaj šele tisti svetovni partnerji, brez katerih ni mogoče niti za silo umiriti najhujših problemov, kaj šele odpraviti jih.
