Čevlji. Kosi žice. Ženske kite. Usnjeni pasovi. Mumificirana trupla. Mumificirani ostanki človeških glav. Mumificirani obrazi. Ko človek vidi fotografijo mumificiranega obraza, posneto v Hudi Jami, v rovu Barbara, je v Munchovem Kriku komaj kaj več groze kot na osnovnošolskih risbah.
Za Hudo Jamo je širša javnost izvedela 4. marca 2009. V petek bosta minili dve leti. Tisto, kar vemo, je, da je za debelimi betonskimi zidovi skrito presežno zlo. Bistveno več od tega ne vemo. Kdo so pobiti? Jih je tisoč ali deset tisoč? So vojaki ali civilisti? Koliko med pobitimi je žensk? So vmes tudi otroci? Niti pametnega odgovora na vprašanje, zakaj posmrtnih ostankov niso prinesli iz rudniških rovov in jih spoštljivo pokopali, nimamo.
Vojna je presežno zlo. O presežnem zlu druge svetovne vojne, ki se je končala maja 1945, nekaj vemo. Poznamo grozo Urha, Gramozne jame, Osankarice, celjskega Starega piskra, Frankolovega ... O presežnem zlu povojnih pomorov vemo malo. Premalo. Vemo za Kočevskim rog. Teharje. Crngrob. Tezno. Vemo, da je za debelimi betonskimi zidovi rova nekaj sto, nekaj tisoč trupel. Vemo, da je v nekdanjem protitankovskem jarku pri Brežicah nekaj sto, nekaj tisoč trupel. In vemo, da je podobnih točk še nekaj sto. Morda 600.
Od leta 1945 do srede osemdesetih let se o množičnih grobiščih javno ni govorilo. Nekaj sto slovenskih krajev je bilo desetletja obremenjenih s skrivnostjo. Domačini so vedeli, da se je sredi leta 1945 nekaj zgodilo. Da so v zadnjih dneh maja in na začetku junija ropotali mitraljezi in da se je zgodilo maščevanje. Podrobnosti o zlu so se prenašale šepetaje. Če je za podrobnosti sploh kdo vedel. Otroci so vedeli, da jim starši igranja na nekaterih poljih in v nekaterih delih gozdov ne dovolijo. Dejstva o dogodkih so bila potlačena v kolektivno nezavedno. Z odgovorom na vprašanje, zakaj so bili povojni poboji štirideset let potlačeni, politični analitik danes ne bi smel imeti težav. Pač – imeli smo režim, ki razkritja dejstev o letu 1945 ni dopuščal.
Zakaj so povojni poboji potlačeni tudi danes?
Sredi leta 1945 je na slovenskem ozemlju potekalo zadnje dejanje druge svetovne vojne. Je Titova armada pripadnike vojaških formacij, ki so med drugo svetovno vojno izvajale nacistične in fašistične zločine, pobijala samoiniciativno ali na pobudo zaveznikov? Je šlo za izrecno pobudo, za namig ali za tiho soglasje? Vseh zaveznikov ali zgolj nekaterih? Je pobijanje vojnih ujetnikov, čeprav gre za pripadnike nacističnih in fašističnih vojaških formacij, izviren jugoslovanski prispevek k evropski denacifikaciji?
To so vprašanja, ki so pomemben del slovenske zgodovine. Ne zgolj slovenske. Gre za pomemben del evropske in svetovne zgodovine. Na slovenskem ozemlju niso le partizanska in domobranska grobišča. So grobišča številnih divizij številnih evropskih narodov. Med drugo svetovno vojno je bilo ubitih več kot sedemdeset tisoč Slovenk in Slovencev, neposredno po vojni še približno štirinajst tisoč. V prikritih grobiščih, ki so raztresena po vsej Sloveniji, je še nekaj deset tisoč trupel. Morda sto tisoč. Druga svetovna vojna je bila za Slovenijo krvava. Krvavo je bilo tudi obdobje po drugi svetovni vojni. Če bi se zanašali na banalnost statistike, bi lahko sklenili, da so bili meseci po vojni vsaj tako krvavi kot štiriletno vojno obdobje. Od druge svetovne vojne je minilo skoraj 66 let. Le jasna predstava o zlu, ki se je zgodilo, je jamstvo, da se to ne bo ponovilo.