Tiskane izdaje
Bo François Hollande potegnil Evropo iz krize? - Da. Ne. Zagotovo ne. Absolutno da. Da. Ne. ...
To vprašanje so pred kratkim postavili v evropski vasi, ki so jo ob prazniku Evrope uredili pred pariško mestno hišo in kjer je bila s striparsko predstavitvijo Jakoba Klemenčiča navzoča tudi Slovenija. Odgovarjali so mimoidoči, vabljeni, da se pri aktivističnih organizacijah in evropskih institucijah podrobneje seznanijo s prednostmi, ki jih ponuja sobivanje po evropsko - da bi vedeli, kaj zanje počne Evropska unija in koliko lahko naredi tudi v prihodnje. V ospredju niso bila visoko(politično)leteča poglavja, kakršno je iskanje (nemško-francoskega) ravnovesja med fiskalnim paktom in gospodarsko rastjo, denimo, ampak vsakdanje teme, dostopne malemu človeku: kako (tudi z učenjem jezikov) razlagati Evropo že v osnovni šoli, saj naj bi se generacije, ki odraščajo, zavedale, da je njihova prihodnost Evropa. Lepa federalistična prihodnost, zatrjuje Aurélien Caron, predsednik organizacije Jeunes Européens (France), ki ima v mislih programa Erasmus in Leonardo da Vinci, pa tudi prostovoljstvo in solidarnost, za vzgojo evrovolivcev ključna srečanja poslancev z najmlajšimi in še mnogo več - »kar potrjuje, da nam bo v Evropi veliko bolje z Evropo kakor brez nje«.
Francozi so med predsedniškimi volitvami, predvsem v prvem krogu 22. aprila, jasno pokazali, v kakšnem odbojno-privlačnem razmerju so z Unijo. Tretjina udeležencev je glasno sporočila, da nima najboljšega mnenja o njej, saj je podprla evropsko zadržane, če ne kar odklonilne kandidate. Sumničav in s predsodki podprt je njen politični pogled na evro, širitveni proces, tudi na bruseljske tehnokrate, ki da so izgubili stik z realnostjo, pa še na države srednjevzhodnega obrobja, o katerih kljub letom, ki so jih prebili v skupni družbi, ne ve prav veliko. Po drugi strani pa sta dve tretjini volilne Francije sporočili, da jima je zelo mar za združbo držav miru Roberta Schumana, v kateri žuborijo številne govorice in se, kljub trenutno skrb vzbujajočim novicam iz Grčije, Španije, Portugalske, Irske in Italije, ponujajo neštete priložnosti za delo in osebni razvoj: profesionalni, kulturni, socialni, intelektualni. Vanj verjamejo predvsem mladi Francozi.
Z novim predsednikom Françoisom Hollandom, duhovnim naslednikom Jacquesa Delorsa in prepričanim proevropejcem - ki danes dopoldne prevzema vajeti od Nicolasa Sarkozyja, že popoldne pa se bo v Berlinu srečal s kanclerko Angelo Merkel -, pri francoskih proevropskih aktivistih narašča upanje v bolj trdno Unijo. Obetajo si veliko pestrih sprememb: več solidarnosti, tudi evroobveznic, okrepljene vloge Evropske investicijske banke, močnejših strukturnih skladov, Evrope rasti, v kateri Francija ne bo le sledila (Nemčiji), ampak bo imela spet več vpliva ...
»Oslabljena mala Francija?« se o njenem mestu v globalni družbi sprašujejo neredki (domači) dvomljivci. Ne, odgovarja filozof Yves Roucaute: »Velika sila, usmerjena v prihodnost.« ... Tudi evropsko.
