Tiskane izdaje
Pred leti je Drnovšku in njegovim uspelo javnosti podtakniti predstavo o Sloveniji kot zgodbi o uspehu. Najprej so zgodbo kupili zahodni politiki, ki so potrebovali vsaj en dokaz ustreznosti njihove ekspanzionistične politike na postsocialističnem Vzhodu, in finančnokapitalski špekulanti, ki so zavohali dobiček. Na koncu je zgodbo kupilo tudi slovensko ljudstvo, ki mu kaj drugega pač ni preostalo, čeprav so preprosti ljudje v glavnem še kako dobro vedeli, da od zgodbe o uspehu niso imeli veliko: ne višjih plač ne bistveno več delovnih mest. Kvečjemu nasprotno. V letih napihnjenih krav od tega ni imel veliko koristi niti javni sektor; vsaj tisti del ne, ki ga dobro poznam od znotraj, to pa je področje visokega šolstva in znanosti, ki je že desetletja kronično podhranjeno – vsaj v humanistiki.
V nasprotju s preprostimi ljudmi, ki se jim življenjski standard vse od tistega obdobja socializma ali postsocializma, v katerem so pač vstopali v prvo delovno razmerje, ni niti opazno zviševal niti bistveno zniževal, so »zgodbo o uspehu«, kot sem že povedal, najprej kupili zahodni politiki. A Drnovšek se pri tem vsaj terminološko ni sprenevedal: govoril je o zgodbi. In to zgodbo je ponavljala slovenska oblast vse do konca kratkega predsedovanja Evropski uniji. Takrat pa se je napihnjena žaba (ali kokoš) razpočila. Prišel je čas za novo zgodbo, zgodbo o neuspehu.
Današnji pripovedovalci zgodb o neuspehu nam ne privoščijo niti tega, da bi uporabljali besedo »zgodba«. Današnja različica pripovedovanja je zrcalna, natančneje, inverzna slika izvirnika. Tudi to zgodbo pripoveduje predsednik slovenske vlade, vendar jo je najprej kupilo slovensko ljudstvo – ki ima tokrat več kot dovolj razlogov, da ji lahko verjame –, nato tuji politiki in mešetarji ter finančnokapitalski špekulanti, ki znova izračunavajo dobičke, tokrat od oderuških obresti. Kot prvič jih bodo tudi sedaj skovali na plečih preprostih ljudi, ki bi radi ohranili svoj doseženi standard. Očitno je, da imata zgodbi toliko stika z resničnostjo kot katerikoli drugi miti in pravljice, zato se nima smisla spuščati v preverjanje resničnosti prevladujočih zgodb. Dejanske številke, ki izhajajo iz spremljanja industrijske proizvodnje, na primer, niso potrjevale ne prve in tudi ne potrjujejo druge zgodbe.
Sedanji predsednik vlade ima s svojo zgodbo o neuspehu povsem določen namen: strašiti nemirne otroke pred kaosom zunaj zavetja, ki ga lahko ponudi le on s svojim načinom »reševanja« države. Zelo dobro ve, da družbena moč ne izhaja le iz moči represivnih organov, ampak je zares neuničljiva takrat, ko voditelji podanikom vsilijo svojo zgodbo. Upamo lahko le, da se njegova zgodba o neuspehu še ni nepopravljivo usidrala v uboge duše večine njegovih podanikov – računam na to, da imajo preprosti ljudje še vedno več zmožnosti presoje od predsednika vlade, čigar besede – za zdaj predvsem na finančnih trgih – »meso postajajo«.
Zakaj menim, da je beseda zgodba tako izjemno pomembna? Zato, ker je celotna človeška družba v svojem jedru stkana iz zgodb. To težko razumejo celo nekateri družboslovci, kaj šele naravoslovci in tehniki. Tipičen primer družboslovcev, ki ne razumejo ključnega pomena zgodb za tvorjenje družbene resničnosti, so ekonomisti, ki govorijo o »zakonih trga« in statistiko zamenjujejo za matematiko (tipičen primerek te vrste je minister za finance). Kakšni zakoni neki? Znanstveni gotovo niso, ker dejstev, ki so nasprotna njihovim predvidevanjem, kar mrgoli, za zavrnitev znanstvene teorije (kaj šele zakona!) pa zadošča en sam ključen primer, ki teoriji nasprotuje! Govor o »zakonih trga« je z vidika stroge znanstvene metode navadna pravljica. Pa vendar nas prisiljujejo verjeti vanjo!
Na drugi strani imamo na primer Darwinovo »teorijo« evolucije, katere predvidevanja potrjujejo vsa dosedanja opazovanja in izkušnje, ključnega nasprotnega primera pa kljub vztrajnemu iskanju nasprotnikov še nismo odkrili. Pa vendar Darwinova »teorija« ne more postati naravni »zakon«, ker je v nasprotju z neko drugo znano zgodbo, zapisano v Svetem pismu. In tudi ta je, kakopak, le še ena zgodba, kar venomer pozabljajo tisti, ki se sklicujejo nanjo.
Imamo, skratka, človeško družbo, ki je stkana iz zgodb. Pa samo zgodb. Stkana je tudi iz naših dejanj, pričakovanj, upov, strahov, ljubezni in sovraštva, vednosti in ignorance, poštenja in zlobe. Tkanina, ki nastane iz neskončnega potenciala človeških bitij, je nepreštevna. Pa vendar se najdejo tehnični razumniki (tipičen primerek te vrste trenutno vodi superministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport), ki bi radi družbeno problematiko zvedli na eno samo formulo in z enim zamahom (trenutno se imenuje varčevanje) rešili vse družbene probleme za naprej in za nazaj. Ta zamisel strnitve zgodbe v eno samo formulo pa je izjemno nevarna, saj neizbežno vodi v totalitarizem.
Zgodba, ki jo je povedal superminister v Dragi, je tipična pripoved te vrste. Če odmislimo logične nedoslednosti njegovega govora (na eni strani zagovarja nesmiselne trditve o genetski pogojenosti levičarstva in desničarstva, na drugi strani pa govori o stanju duha v Sloveniji kot posledici družbenih dogajanj po revoluciji), bistvo njegove zgodbe, ki nam jo pripoveduje že vse od svojega prvega ministrskega mandata, je, da se moramo odpovedati razlikam in stopiti skupaj (saj smo vendar »dobri ljudje«!). Formulo za odpravljanje levice in vseh drugih odklonov od narodovega telesa, ki ga uteleša njegov vodja, skrije v paket šestih moralnih načel, ki naj bi imela status obče veljavnih temeljev družbe. Uboga tehnokratska duša torej vzame šest moralnih izhodišč, iz katerih poskuša aksiomatsko izpeljati deduktivno strukturo organske družbe.
Ne bo se izšlo. Človeška družba je tako zapletena, pravzaprav kompleksna, da ji matematika – vsaj takšna, kot jo poznamo danes – ni kos. Pa tudi brez matematičnih formul (za katere sem celo sam iskreno prepričan, da so edino orodje našega razuma, ki nam lahko pomaga razumeti svet, v katerega smo se narodili) se vedno znova najdejo junaki, ki ponujajo preproste rešitve za večne čase. V času krize se prav izdatno namnožijo. Tokrat bom pustil tiste, ki verjamejo, da lahko odrešijo sebe in svet s strogim upoštevanjem božjih naukov. Poglejmo si le dve takšni zamisli, ki so ju v prejšnjem stoletju ponudili za reševanje družbenih težav.
Prva je zamisel, da družbeno bogastvo krade določeni del prebivalstva. S tem se je morda na empirični ravni deloma mogoče celo strinjati. Ko pa takšno skupino opredelimo in ponudimo zgodbo, da so to npr. sodržavljani judovskega rodu, se zadeva bistveno spremeni. Uničimo Jude, pa bomo rešili problem, so zapisali očitno dovolj prepričljivi ljudje, da so jim volivci v Nemčiji nato podelili mandat za izvedbo te zamisli. Ali kdo pri zdravi pameti lahko verjame, da bi, tudi če bi svoj zločin nacisti izpeljali do konca, Nemci res živeli bolje?
Druga je teza, da je treba razlastiti tiste, ki imajo preveč kapitala, in ta kapital razdeliti med ljudi, potem pa nas prej ali slej čaka raj na Zemlji, v katerem bo vsak prispeval po svojih močeh in jemal, kar pač potrebuje. S to zamislijo – drugače od prve – se lahko strinja vsak, ki ima vsaj nekaj zdrave pameti in obenem ne premore pretirane količine ekonomskega kapitala. A je uresničevanje te zamisli prav tako porodilo trpljenje in bedo.
Ali smo torej obsojeni na to, da nas bodo celo v času, ki ga je Lyotard morda preoptimistično označil kot obdobje konca velikih zgodb, z enostavnimi rešitvami še naprej mikastili z leve in z desne? Gotovo ne. Ko imajo ljudje dovolj, se uprejo. Prav zato, ker je družba skrajno kompleksna, ker je najbolj zapletena od vseh stvari, kar jih poznamo, si moramo za reševanje skupnih problemov vzeti čas in obuditi nekaj, kar ljudje, ki se imajo za politike, iz dneva v dan ubijajo: to pa je politika. Politika je ključno skupno polje razprave o rešitvah, ki jih iščemo skupaj po načelu solidarnosti in skupnega dobra, vendar na temelju razlik v političnih pogledih. Iskanje dobrih rešitev lahko poteka samo na podlagi odprtega soočanja in tehtanja različnih mnenj in stališč. Teh soočenj pa praktično nimamo več, vsaj v parlamentu ne. Deluje le še glasovalni stroj po skrajšanem postopku, ki nas vodi v pogubo.
Zato se res mudi. Pripovedovalce zgodb o neuspehu je treba postaviti tja, kamor sodijo: na gledališke odre ali na oder slovenske različice Hyde Parka. Ob novih izrednih volitvah pa predlagam še izglasovanje edinega zakona, ki se mi ga zdi smiselno sprejeti po hitrem postopku: zakona o poskusni dobi za poslance. Predlagam, da poslanci ob volitvah dobijo poskusni mandat, ki jim ga ljudstvo potrdi s ponovnimi volitvami po letu dni njihovega delovanja v skupno dobro. Strošek dvojnih volitev, ki bi se ponovile na vsakih pet let, bi bil gotovo bistveno nižji od škode, ki jo povzročajo takšni »politiki«, kakršni so na oblasti v tem trenutku.
*****
Dr. Rajko Muršič je redni profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
