Prišel je do resnice

Z najavo, da bo kardinal Franc Rode kazensko in odškodninsko preganjal novinarja Dejana Karbo in časopisno hišo Dela, se začenja povsem drug(ačn)o poglavje od tega, v katerem se je postavljalo vprašanje kardinalovega očetovstva pri Petru Stelzerju. Tiskovna konferenca, na kateri sta kardinal in njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič javnosti sporočila rezultate testa DNK, se je takoj po razglasitvi rezultatov naobrnila v »protinapad« proti »krivcu«, ki je domnevno izpostavil kardinalovo dobro ime in domnevno vdrl v njegovo zasebnost. Kardinal in njegova odvetnica sta povsem nedvoumno za »krivca« določila novinarja in založniško hišo. Določila sta tudi prostor, v katerem bodo po napovedih opravili »pravni test DNK obeh«, sodišče, in to bo odločilo, ali sta novinar in časopisna hiša očeta »afere«, ki je na očeh javnosti nastala v trikotniškem razmerju med Petrom Stelzerjem, medijem (Delom) in kardinalom Rodetom. Teza namreč je, da je afero in domnevni vdor v zasebnost kardinala povzročila medijska hiša, kajti če nje ne bi bilo, javnost za dogajanje tudi ne bi vedela. Hkrati so katoliški mediji (na primer Družina), ki so tozadevne vsebine prej cenzurirali, o tem primeru brez rezerve že izdelali končno sodbo proti Delu.

Zakaj je bila objava smiselna

Ko je bil vzpostavljen stik med Petrom Stelzerjem in novinarsko hišo Delo, je bila široka javnost v kontekstu debat o domnevnem očetovstvu upokojenega nadškofa Alojza Urana. Spomnimo se bistvenega argumenta Cerkve za ukrep izgona: med ljudmi se ne pomirijo govorice, da je oče! Stelzer je novinarju in kasneje urednikom, ki so tehtali razloge za in proti objavi, zelo jasno povedal, da prek odvetnikov od kardinala Rodeta že nekaj časa skuša dobiti odgovor, ali je njegov oče, vendar odziva ni bilo. Potrdil je, da zahteva očetovski test, da je kardinalu v tem smislu pisal v Vatikan (in na nadškofijo Ljubljana), vendar, je dejal, se kardinal na njegovo pismo ni odzval. Stelzer je z Delom začel sodelovati kot nekdo, ki mu je zelo veliko do resnice o svojem očetu, do lastne identitete, saj mu je njegova mati po dolgih letih povedala očetovo ime. Zadevi je želel priti do dna.

Na drugi strani je bil novinar, ki je v članku o nadškofu Uranu (Zaklenjena rajska vrata) 6. avgusta mimogrede zapisal: »Sicer pa se tudi za kardinala Franca Rodeta govori, da ima v Ljubljani živeče otroke.« Z novinarjem je po tej opazki vzpostavil stik kardinalov zaupnik in od njega zahteval, naj se za opazko opraviči, sicer ga bo kardinal tožil. Kardinal je tudi zahteval popravek v časopisu, vendar ga uredništvo ni objavilo, saj ni šlo za trditev, temveč za karakterizacijo govoric. Novinar je kljub grožnji nadaljeval raziskavo o ozadju govoric; tako je prišel do prve informacije o Petru Stelzerju, ki je že pred časom najel odvetnike, da bi prišel do resnice in kardinalu kot domnevnem očetu. Novinarja je pri preiskavi presenetil prav nesorazmerno oster odziv kardinala, (tudi zaupnikov grozilni namig o tožbi) v zadevi, ki je pravzaprav več govorila o nadškofu Uranu.

Novinar je domneve preverjal v okolju (Jožefov hrib pri Celju), kjer naj bi o tem veliko vedeli, in prišel je do podatkov, ki so nakazali utemeljeno možnost, da bi bil kardinal Rode lahko oče Petra Stelzerja. K temu so pripomogle tudi fotografije, ki izražajo veliko podobnost med obema, pa tudi izjave in pričevanja sorodnikov in mnogih ljudi, ki so v tistem času poznali oba, kardinala in Petrovo mater. Bilo je onkraj dvoma, da sta se družila, skupaj sta doživela celo prometno nesrečo, tudi njena nosečnost je nastopila prav v tem času.

O nepreklicnem rezultatu

Naslednja presoja je bila uredniška, namreč, ali bi morebitno poseganje v Rodetovo zasebnost lahko pomenilo nedopusten vdor v zasebnost ali je obravnavanje primera v javnem interesu, ki ga medij zastopa. Uredništvo je presodilo, da o upravičenosti javnega interesa ne more biti dvoma. Potem je novinar podatke zbiral pri virih. Odpravil se je k Petrovi materi v Nemčijo, iz kronologije, ki jo je predstavil kardinal Rode, je jasno razvidno, da je večkrat skušal vzpostaviti stik tudi z njim. Kardinal se je za nesodelovanje skliceval na neobjavo odgovora na omenjeni novinarjev članek (Zaklenjena rajska vrata) o nadškofu Uranu.

Časovnica dogajanja je torej prva točka, kjer se izjava kardinala bistveno razlikuje od trditev Petra Stelzerja. Kardinal je namreč na tiskovni konferenci podal kronologijo dogajanja: 24. avgusta 2012 – na kardinalov e-naslov prispe prvi mail Petra Stelzerja s priloženimi tremi fotografijami. V sporočilu ni prošnje za ugotavljanje očetovstva. Postavlja se vprašanje, zakaj bi Stelzer že dolgo pred tem najel odvetnike.

Prvi članek z naslovom Peter S. upa, da bo Rode privolil v test očetovstva (28. avgusta) uredništvo po preučitvi vseh dosegljivih podatkov ne bi pustilo objaviti, če v objavo izrecno ne bi privolil Peter Stelzer, ki je tudi posredoval svoje fotografije. Ni šlo za trditev, da je kardinal Rode res Petrov oče, temveč je šlo za predstavitev nekoga, ki išče očeta. Še več. Novinar je v prvem prispevku 28. avgusta napisal celo tole izjavo matere: »Ne, ne, Rode ni Petrov oče ... Ne spomnim se. Ne vem, kdo je oče.« To dokazuje, da ni vnaprej zatrjeval to, kar sta mu v nadaljevanju očitala kardinal Rode in odvetnica Zidar Klemenčičeva.

Peter Stelzer je z medijsko obravnavo primera na podlagi testa DNK prišel do resnice o sebi in kardinalu Rodetu kot očetu. Resnico zdaj pozna, javnosti je ni predstavil, v torek pa sta jo predstavila kardinal Rode in Nina Zidar Klemenčič. Še več. Predstavila sta tudi mnenje in opravičilo zastopnika Petra Stelzerja, ki naj bi bilo, da njihova stranka nepreklicno priznava negativni rezultat testa in se zahvaljuje za pripravljenost, da se zadeva razčisti, hkrati pa se opravičuje za vse nevšečnosti.

Marxova sporočila

Niti kardinal Rode niti odvetnica Nina Zidar Klemenčič nista zoper Petra Stelzerja najavila kazenskih ali odškodninskih sodb. Najavila sta jih proti novinarju in proti Delu. Pojavlja se vprašanje, kaj se je zgodilo med odvetniki domnevnega očeta in domnevnega sina. Test očetovstva je bil predstavljen le z ene strani in ni mogoče pričakovati, da bo predstavljen v originalu in v vsej strokovni vsebini, ki bi jo lahko preveril še kdo drug kakor udeleženca. Javnost mora to sprejeti kot dejstvo in rezultat sprejeti tako, kakor je bil predstavljen. Dvomiti o izidu tudi ni predmet tega zapisa.

Drugo poglavje se torej začne z nekaterimi vprašanji: na primer, zakaj Rode in Zidar Klemenčičeva naenkrat govorita v imenu Petra Stelzerja, sam pa je za javnost nedosegljiv. Drugo poglavje se začne tudi z nekaterimi strahovi. Ena izmed tez je bila, da za dogajanjem stoji stara Udba, ki je že v svojem času od Petrove matere zahtevala priznanje razmerja z Rodetom. Recimo da, če želimo biti novinarsko verodostojni, v končni posledici ni mogoče izključiti možnosti, da se na neki točki kot usmerjevalci pojavijo »elementi«, ki nimajo čistih namenov in želijo kardinalu škodovati. Obstaja pa tudi nevarnost z »druge strani«. Avtor teh vrstic ima izkušnje tudi z medijskimi intervencijami Cerkve v delikatnih moralnih zgodbah, katerih vzroki in posledice bi lahko segli v sam vrh slovenske Cerkve. Tudi kardinal Rode ni nikakršen porok medijske svobode, demokratičnosti, transparentnosti v svojem delovanju, prej narobe.

Nelogičnosti, nedoslednosti, večno obtožujoča drža, ki prikriva stvari, ki se jih ne sme prikrivati, postajajo stalnica v drži slovenske Cerkve in zdi se, da je kardinal Rode že ves čas prototip take drže. Na to je opozorila Ranka Ivelja, ki je bila v preteklem tednu deležna ostre diskvalifikacije zaradi člankov, ki jih je o cerkvenih poslih napisala na podlagi resničnih dokumentov. Niti Rode niti slovenska Katoliška cerkev nista dojela sporočil nemškega kardinala Reinharda Marxa, ki je prav v zvezi s spolnimi in podobnimi škandali v Katoliški cerkvi in vlogi medijev pri tem zapisal: Medijske kampanje, ki lahko da obstajajo, lahko vodijo k uspehu le, če je v obtožbah resnica. Soočiti se z mediji in javnostjo je za škofe izziv. Kamenjanje, trivializacija in relativizacija medijev ne bodo vzpodbudili nove verodostojnosti. Nič ne more nadomestiti odprtosti, transparentnosti in resnicoljubnosti. Uradna stališča in javni komentarji Cerkve morajo vedno odražati resnico.

Mar ni prav v tem kronični problem slovenske Katoliške cerkve in kardinala Rodeta osebno? Zakaj kardinal Rode Petru Stelzerju ni sam blagohotno predlagal testa očetovstva, ko je ta iskal svojo resnico mimo oči javnosti? Saj se po lastnih zagotovilih ni imel česa bati! Se res ni imel česa bati? Se morajo zato kritični mediji česa bati?