V tednu, ko je Velika Britanija tudi uradno vložila vlogo za ločitev in se je tako za Otok kot za EU začela povsem negotova pot iskanja prihodnosti, se je večina analitikov ukvarjala predvsem z Otočani. Govora je bilo o 60 milijardah evrov, ki da jih bodo morali Britanci v postopku razveze plačati EU, in o hudih težavah, ki da so si jih nakopali z na prvi pogled res »bolano« odločitvijo. Skoraj vsi pa so pri tem prezrli, da ob treznem seciranju razlogov za brexit tisti pravi bolnik v resnici sploh ni Velika Britanija. »Angleški pacient«, ki mu zaradi brexita življenje najbolj visi na nitki, je Evropska unija.
Zakaj že so se Angleži odločili oditi? Mar ne zaradi bruseljskih gremijev, ki ignorirajo načelo subsidiarnosti in samo še z direktivami urejajo vse, od enako ukrivljenih kumaric, do dolžine banan, moči sesalnikov za prah ali menjave starih dobrih žarnic z nekajkrat dražjimi »sijalkami«, pri tem pa vsakič znova katastrofalno odpovedo, ko bi bilo treba najti rešitve za take resnično usodne evropske probleme kot so begunci, brezposelnost mladih, terorizem, varnost ali katera koli druga res smiselna skupna evropska politika. Mar niso to do pičice isti očitki, ki jih do Bruslja goji tudi velika večina ostalih članic, kjer se politiki v super volilnem letu bojijo vsak svojih nad EU razočaranih volivcev in možnih domačih »...exitov«?
Ne bi nas torej smelo toliko skrbeti za Veliko Britanijo. Otočani se bodo že znašli. Če nič drugega imajo svoj »Commonwelth«, ki je še vedno skupnost 53-tih držav, imajo posebne odnose z ZDA, vojaško so najmočnejša in ob Franciji edina jedrska članica sedanje povezave s pravico veta v varnostnem svetu, za povrh pa so tudi drugo najmočnejše evropsko gospodarstvo. Veliko bolj kot za Otok bi nas moralo skrbeti za EU, ki se ji lahko zgodi, da po izstopu Britancev v njen noben bruseljski kamen ne bo več ostal na kamnu.
Odhod dobesedno Velike Britanije je namreč že zaradi njene gospodarske in siceršnje moči primerljiv z izstopom dvajsetih (!) manjših članic. Kar bo v EU povzročilo ogromna nesorazmerja. Si kdo predstavlja, kako neusmiljeno se bo sedemindvajset preostalih, ki se že tri leta ne zmorejo dogovoriti niti o tem, kdo naj vzame 7 in kdo 5 beguncev, spoprijelo v trenutku, ko bo treba v evropskem proračunu nadomestiti britanski izpad in na novo razdeliti subvencije? Ali ko bodo nekatere »neto-prejemnice« čez noč postale »neto-vplačnice«, skupnega denarja pa bo bistveno manj. A to še zdaleč ni vse. Če pozabimo kadrovske bitke za položaje, ki jih bo treba zapolniti po britanskem odhodu, se bo med drugim povsem podrl tudi glasovalni sistem tako imenovane lizbonske večine (55 odstotkov držav in 65 odstotkov prebivalstva). In podrl se bo v korist sredozemskih članic, ki bodo veliko laže blokirale bogati sever, medtem ko ta z Nemčijo na čelu ne bo mogel spremeniti sistema, če ga ne uredi še pred odhodom Velike Britanije. Je odgovor morda nedavno »versajsko« srečanje EU »najožje hitrosti« in pomenljivo ignoriranje vseh ostalih?
Ne vemo še, a vsekakor ne gre za Otočane. Hiša se podira predvsem Evropski uniji, ki jo bo treba po brexitu v katastrofalno nesložnih in povsem negotovih časih zastaviti povsem na novo.
Tiskane izdaje
