Proti-slovja: Azija sredi Evrope

Foxconn je hčerinsko podjetje tajvanskege družbe Hon Hai Precision Industry. Bolj kot po sestavljanju elektronskih komponent za največje svetovne proizvajalce računalnikov, pametnih telefonov in igralnih konzol je znano po človeka nevrednih, dobesedno suženjskih pogojih za svoje delavce. Dvanajst ur na dan, šest dni v tednu, mizerne plače, spanje in hrana kar v prostorih firme, predvsem pa tako »perfekcioniran« psihološki pritisk na zaposlene, da si ti še na stranišče ne upajo. Če namreč skupina za tekočim trakom ne doseže zaukazanega presežka, skromnega bonusa, ki bi ga ob mizerni plači lahko dobil posameznik, ne dobi nihče. Delavci torej sami »linčajo« tistega, ki ne dosega ubijalskih norm.

Trinajst Kitajcev, vajenih garanja za pest riža, je leta 2010 zaradi nevzdržnih pritiskov naredilo samomor. Večina med njimi s protestnim skokom z vrha poslopja firme. Na Foxconn so se takrat iz Evrope vsule ostre kritike, ki so letele tudi po Stevu Jobsu in milijarderjih iz računalniškega sveta, a se je vse skupaj hitro poleglo. Trinajst samomorov na 400.000 zaposlenih je manj od kitajskega povprečja, so se cinično branili v koncernu.

Zadnje čase se Foxconn spet pojavlja v evropskih medijih. Vendar ne kot primer sodobnega azijskega suženjstva, ampak kot multinacionalka, ki lahko posluje tudi sredi Evrope. Novinarji nemške revije Computer-Magazin so si v čeških Pardubicah ogledali obrat, v katerem delajo predvsem delavci iz Bolgarije, Romunije, Vietnama in celo Mongolije. Enak tempo, enaki pogoji, isti pritiski, le plače so s 550 evri malo višje od češke minimalne. A za EU še vedno mizerne.

Razlogov, zakaj je sredi Evrope po novem mogoča taka še včeraj nepojmljiva simbioza brutalne »azijske konkurenčnosti« in »evropske delovne sile«, je seveda več. Multinacionalka je očitno odkrila, da se hitro rastoči azijski trgi spreminjajo, zato išče nove priložnosti. Evropa je v krizi, brezposelnost raste, čeprav je delovna sila dražja, pa sta izobrazba in infrastruktura bistveno boljši in trgi bližji. Evropsko zakonodajo, ki ne dovoli dvanajsturnega delavnika, pa je zelo preprosto izigrati. Na primer s podizvajalci in različnimi agencijami, ki na hitro nastanejo in izginejo, še preden se evrobirokracija zgane. Spomnimo se samo češke agencije, ki je pred časom propadajoči Muri ponujala v najem delavce po tristo evrov na mesec.

Evropa je seveda vesela, če je nekdo tretji pripravljen zaposliti brezposelne delavce, ki bi sicer bremenili socialne sklade. Zato se v različne »foxconne« ne vtika preveč. Navsezadnje so tuje investicije v nova delovna mesta sredi krize še kako dobrodošle. Komaj 40 kilometrov od Pardubic tako že nastaja nov Foxconnov obrat za sestavljanje računalniških serverjev, na Slovaškem bo isti koncern izdeloval Sonyjeve televizorje, na Madžarskem Flextronics sestavlja računalnike Lenovo, Celestia pa matične plošče v Romuniji. Tarča je za zdaj predvsem vzhodna Evropa, kjer občutljivost ni tako velika, socialna beda pa je precejšnja.

So morda to tiste tuje investicije, privatizacija, varčevanje in nova »evropska konkurenčnost«, ki jo v imenu evropske komisije pridiga Barroso, nam pa se vse skupaj zdi tako samoumevno, celo moderno? Kajti komu le naj bi bila konkurenčna od nekdaj superiorna Evropa, če ne prav tisti hitro rastoči Aziji, ki zadnje čase prosperira predvsem na račun svoje tradicionalne surovosti do ljudi.