Proti-slovja: Bibijeve podmornice

Konec dolgoletne izraelske jedrske dvoličnosti. Začenja se tvegana igra vseh proti vsem.

Objavljeno
15. maj 2015 19.48
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Naključje je hotelo, da sta se v zadnjem tednu dni ujeli dve okrogli obletnici. Sedemdesetletnica konca druge svetovne vojne in z njenimi katastrofalnimi posledicami posredno povezana petdesetletnica začetka sprave in vzpostavitve diplomatskih odnosov med Nemčijo in Izraelom.

Če nam je prva, na veliki zvon obešana obletica zaradi vseh konfliktov, ki se zgrinjajo nad Evropo, zgolj nakazala, kako nevarno nam sedem desetletji po veliki zmagi znova začenja razpadati Zahodni svet, je druga, veliko bolj tiha obletnica, ki jo je večina prezrla, nesporno potrdila, da nam je Bližnji vzhod, kjer domujejo vse krize tega sveta, medtem že povsem razpadel. Vse vojne, potrebne za novo razdelitev tega dela sveta, so se tam praktično že začele. V Siriji, Iraku, Libiji in Jemnu se tako rekoč pred očmi vsega sveta in iz dneva v dan bolj očitno spreminja geografija Bližnjega vzhoda, nekoliko bolj v ozadju pa potekajo tudi prizadevanja Irana, da bi postal jedrska sila, hitro oboroževanje Saudske Arabije, ki temu kontrira, in z vsemi spremembami povezana ostala revolucionarna vrenja, ki le še dodatno prispevajo k razgradnji veljavnega, predvsem pa kolikor toliko obvladljivega reda.

Da razmere postajajo neobvladljivo kaotične, da so Nobelovcu Obami, ki je ob začetku mandata s svojim govorom v Kairu budil tako velike upe, dokončno ušle iz rok (glej polom v Camp Davidu), in da na Bližnjem vzhodu zdaj vsak lahko računa samo še nase, se je pokazala tudi ob polstoletnici vzpostavitve diplomatskih stikov med Nemčijo in Izraelom. Državi, ki zaradi polpretekle zgodovine in holokavsta od nekdaj gojita »zelo posebne odnose«, sta namreč med obiskom izraelskega predsednika Reuvena Rivlina v Berlinu in nemške obrambne ministrice Ursule von den Leyen pri izraelskem premieru Benjaminu (Bibiju) Netanjahuju sklenili kupčijo, ki veliko pove. Izrael bo od Nemčije dobil super zmogljive podmornic razreda »delfin«.

Ker je vsem jasno, da v Tel Avivu imajo jedrsko orožje, čeprav se na vse načine trudijo, da bi to prikrili, velik del sveta pa jim zaradi njihove ogroženosti in zgodovinskega občutka krivde tako dvojno igro še kar dovoli, najbrž ni treba dvakrat ugibati, čemu bodo te podmornice namenjene. Že v osnovi so namreč narejene za to, da lahko nosijo jedrske rakete. Megla, v katero Izrael ves čas zavija svoj jedrski program, pri tem pa ne upošteva nobenih mednarodnih pravil in sporazumov, se je s tem le še nekoliko bolj razkadila. Ker se to zanesljivo ni zgodilo nehote, je očitno, da Izrael svojim sosedam hote sporoča nekaj zelo pomembnega. V prvi vrsti Iranu, mimogrede in veliko bolj prefinjeno pa celo svojemu ključnemu zavezniku Washingtonu, s katerim se zadnje čase ne razume najbolje.

Judovska država namreč leži ob Sredozemskem morju, kjer ta teden skupne pomorske manevre končujeta Rusija in Kitajska, z dovolj dobrimi podmornicami pa je od tam mogoče priti tudi v kakšna druga morja. Na primer v Perzijski zaliv, ki je od nekdaj ključ za razumevanje strateške vloge vsake posamezne bližnjevzhodne države in tudi za tisto strateško vlogo, ki naj bi jo v teh povsem nepredvidljivih časih dobile izraelske podmornice. Do velikega poka očitno ni več daleč.

Židom sicer ne kaže verjeti vsega, ko gre za njihov zgodovinski instinkt ogroženosti, pa ne poznajo šale.