Proti-slovja: Boj za tri čeri

Vse glasnejše rožljanje v Tihem oceanu, ki smo mu priča že nekaj mesecev, je ta teden vstopilo na velika vrata tudi v generalno skupščino Združenih narodov. Da se je kitajsko-japonski spor znašel na dnevnem redu jesenskega zasedanja, je poskrbel kar kitajski zunanji minister Yang Jiechi, ki je v četrtek pred vsemi članicami svetovne organizacije obtožil Tokio, da je Pekingu »ukradel« tri izmed sedmih nenaseljenih otokov. Kitajci jim pravijo Diaoyu, Japonci pa Senkaku, kar ve skoraj ves svet, če o tem, ali je tistim skalam sploh mogoče reči otoki, ne izgubljamo besed. Ker nima smisla. Kar v veliki meri velja tudi za japonsko »krajo«. Sporni nakup je bil zgolj priročen povod za izbruh napetosti, ki se v zahodnem Pacifiku že dolgo nabirajo med Kitajsko in tamkajšnjimi »partnericami ZDA«. Kitajci namreč v »svojem« Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju, ki po obliki spominjata na kravji jezik (ameriški strategi območju tudi zato v žargonu rečejo kar »cow-tongue«), vse bolj samozavestno stegujejo jezik, tamkajšnje države od Vietnama do Malezije, Indonezije, Bruneja, Filipinov, Tajvana, Južne Koreje in Japonske, ki obkrožajo obe morji, pa vse bolj zaskrbljeno pogledujejo proti Washingtonu.

Ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, ki je pred kratkim obiskala Peking, turnejo pa demonstrativno začela na Cookovih otokih in v Indoneziji (Kitajska je bila šele na tretjem mestu), je vsem zaveznikom dala jasno vedeti, da so ZDA v Tihem oceanu hegemon in »da bo tako tudi ostalo«. »Pacifik je dovolj velik za vse,« so Clintonovo citirali zahodni mediji. Kitajci, ki jim zaradi krize zahodnega sveta samozavest nezadržno raste, se s tem očitno ne strinjajo. V sporih niso le z Japonsko, ampak se zaradi podobno nepomembnih čeri, ki pogledajo iz vode samo ob plimi, prepirajo tudi s Filipini in celo s socialističnim sosedom Vietnamom, ki je paradoksalno bližje nekdanjim ameriškim zavojevalcem kot Pekingu. Za nastajajočo svetovno velesilo sta krepitev vojaške mornarice in vse bolj arogantna prisotnost v vodah Tihega oceana očitno edina logična odgovora na Obamovo napoved »pacifiškega stoletja«. Kajti po še vedno prevladujoči logiki moči bo vse gospodarske, strateške in vojaške prednosti v prihodnje lahko užival samo zavojevalec tega ogromnega prostranstva.

Teh prednosti je veliko. Južnokitajsko morje povezuje Indijski ocean s Pacifikom. Po tej poti gre več kot polovica svetovnega trgovskega pomorskega prometa. Kitajci po teh morjih (kdo jih nadzoruje?) uvozijo kar 80 odstotkov nafte. Pod morskim dnom je menda za 130 milijard sodov nafte in več kot 9000 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina itd.

Da bi velesili za vse to tvegali vojaški konflikt, po mnenju večine analitikov ni verjetno. Da se utegne merjenje moči, ki se ga zlasti Kitajci lotevajo po zastarelih obrazcih iz nekdanje hladne vojne, krepko poznati pri pozicioniranju, oboroževanju in vse bolj konfliktnem ravnanju tamkajšnjih držav, pa je že jasno.