Proti-slovja: Bombardiranje pudinga

Če gredo v vojno vse tri vojaško najmočnejše evropske države, je najbrž samo po sebi umevno, da je v vojni tudi EU.

Objavljeno
04. december 2015 17.32
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Zdaj je že odločeno. Za velikim malim Francozom, ki so ga pariški napadi čez noč spremenili v prvega evropskega vojskovodjo, se v vojno s tako imenovano Islamsko državo na ozemlju Iraka in Sirije (ISIS) podajata tudi Velika Britanija, ki je parlamentarni sklep sprejele v sredo, in Nemčija, kjer je bundestag o vstopu države v vojno glasoval včeraj. In v podporo prijateljski Franciji odobril sodelovanje 1200 nemških vojakov, izvidniških letal tornado, letala-cisterne in ene fregate.

Če gredo v vojno vse tri od nekdaj ključne in tudi vojaško najmočnejše evropske države, je najbrž samo po sebi umevno, da je v vojni tudi Evropska unija. Kaj se je do te mere spremenilo v dobrih dvanajstih letih po odločitvi Busha mlajšega, ki je praktično iz istih razlogov (teroristični napad na dvojčka) napadel tako rekoč isti del sveta (Irak) in začel vojno proti istemu islamskemu terorizmu, da sta se Francija in Nemčija takrat s predsednikom Chiracom in kanclerjem Schröderjem na čelu skupaj uprli Bushu, zdaj pa gresta samovoljno v vojno, ni povsem jasno. Na bolje se ni obrnilo čisto nič. Če je bil Irak takrat še relativno homogena država z jasnimi mejami, vojsko, vladnimi objekti in predsedniško palačo, kar vse se je dalo zbombardirati, uničiti in zasesti, je zmeda, katere oče je prav George Bush mlajši, zdaj popolna. In če niti zmaga proti Iraku ni uspela, si je še težje predstavljati zmago nad fluidnim kalifatom, ki se kot maligna tvorba razrašča na ozemlju nekdanje Sirije in Iraka, za svoje širjenje pa spretno izrablja tudi vsa nasprotja v silni koaliciji, ki se bojuje proti njemu. To koalicijo zdaj sestavljajo že ZDA, Kanada, Velika Britanija, Francija, Nemčija, Rusija, Združeni arabski emirati, Katar, Saudova Arabija, Bahrajn, Jordanija, Fronta al Nusre, Turčija, Hezbolah, Iran, »Svobodna sirska armada«, različne kurdske skupine, sirska armada in najbrž še kdo. Kaj bo v tej gneči »zaveznikov«, ki se bolj kot z Islamsko državo spopadajo med seboj in bombardirajo vsak svoje cilje, počela Evropa, si je težko predstavljati. Toliko manj, ker se je v vojno očitno odpravila brez jasnega cilja, kaj z odmetavanjem bomb (razen nekakšne solidarnosti) sploh doseči, brez vsakršne strategije, kako se po končanih napadih vojaško umakniti, predvsem pa brez minimalne predstave, kaj po morebitni zmagi sploh narediti s premaganci. Novo Sirijo? Irak? Sirak? Kurdistan? Demokratični kalifat ali pa morda kar »koalicijsko« črpališče nafte, na katerem bi vsaka članica vojne koalicije dobila svojo vrtino. Če se seveda ne bodo prej pobile med seboj.

Tako brezglavo bombardiranje terorizma, ki ima prave korenine povsem drugje, je torej povsem nesmiselno. Podobno je bombardiranju pudinga, ki ga ni mogoče pribiti na zid, kot je nekoč rekel nemški kancler Kohl. Bolj precizno kot ga zadaneš, bolj perfektno se razprši. Kar se že dogaja. Po najnovejših podatkih Islamska država svoj sedež iz sirske Rake menda že seli v nekoč Gadafijevo Sirto, kjer se vse bolj širi. Italija, ki je od Libije oddaljena le dobrih sto kilometrov in še vedno odvisna od libijske nafte, že bije plat zvona. Francoske in britanske lovce, ki so enkrat že sesuli Libijo, bo kmalu treba preseliti v Afriko. Nemško fregato in silno koalicijo tudi.