Proti-slovja: Črna prihodnost

Da so finančna kriza, begunski val in terorizem pognali velik del evropskega volilnega telesa v naročje populističnih desničarskih skrajnežev, v Evropi že dolgo ni več skrivnost. Nedavne volitve od francoskih do poljskih so jasen dokaz preobrata, ki se ga je evropska politika še pred dobrim letom in pol, ko smo volili poslance evropskega parlamenta, tako bala, da je vse stavila na dva »špicenkandidata«, za predsednika edine demokratično izvoljene evropske inštitucije pa postavila socialdemokrata Martina Schultza. Zdaj, leto in pol po teh volitvah, po razpadu schengena, začetku begunske krize in pariških atentatih pa javnomnenjske raziskave že kažejo, da se vse bolj ksenofobno, zadrto in skrajnodesničarsko obrača tudi evropska mladina.

Za mlade je od nekdaj veljalo, da so revolucionarni, polni novih idej in po hipijevsko uporni do vseh tradicionalnih struktur, ki omejujejo njihovo pojmovanje svobode in pravičnosti. Današnja od vseh prezrta, množično brezposlna, socialno, karierno in v vseh pogledih družbeno zapostavljena evropska mladina, ki bi v vlogi ničesar krive »izgubljene generacije« imela vso moralno pravico do revolucionarnega upora, pa na lepem voli skrajnodesničarske domoljube, ki propagirajo zaprtost, sovraštvo do vsega tujega, tradicionalne družbene vrednote in »recht und ordnung«.

Francoska Nacionalna fronta in avstrijska Svobodnjaška stranka sta dva primera takih domoljubnih strank, ki so vse bolj priljubljene tudi med mladimi. Na nedavnih francoskih volitvah je za Marine Le Pen glasovalo kar 35 odstotkov vseh mladih od 18 do 34 let, Strachejeva FPÖ pa je na avstrijskih deželnih volitvah pobrala 24 odstotkov vseh glasov med mlajšimi od 30 let. Tudi na Nizozemskem, Danskem in Poljskem so desničarske stranke med mladimi vse bolj priljubljene. Eden izmed razlogov je po ocenah strokovnjakov iskanje nacionalne identitete znotraj razpadajoče EU. Izgubljeni mladi tako identiteto krvavo potrebujejo, skrajnodesničarske stranke pa jim jo s svojimi poenostavljenimi vrednotami in na veliko ponujajo. Drugi razlog je, da so desničarski »svobodnjaki«, kakršen je Haiderjev naslednik Heinz-Christian Strache, za večino brezposelnih in pomanjkljivo izobraženih mladih preprosto »kul«. Ker »ne komplicirajo«, ker se jim znajo približati v kavbojkah, s poenostavljenimi črno-belimi rešitvami in s poudarjenimi delitvami na »nas« in »one druge«, ki so krivi vsega. Pa naj bodo to priseljenci, begunci ali zgolj uradni politiki, ki »itak le še klečeplazijo pred Brusljem«.

Isto velja za Marine le Pen, za svetlolasega nizozemskega Wildersa in mnoge njima podobne. Njihovi politični programi pri tem ne igrajo nobene vloge. Ključni so osebna karzima, močno poenostavljena in jasna sporočila, dosledna delitev na »nas« in »njih«, predvsem pa občutek pripadnosti, ki ga izgubljena mladež najde v takem strankarskem objemu.

Od tod do sovraštva proti tujcem, priseljencem, beguncem, islamu, Bruslju in vsega krivim »okravatanim« politikom, potem ni več daleč. Evropa se bo fenomena morala lotiti zelo resno, opozarjajo raziskovalci. Kajti med nezadovoljno mladino in etabliranimi političnimi strankami, »ki itak ne zmorejo ponuditi ničesar več«, se poglablja prepad, ki lahko pomeni tudi konec demokracije in odprte, liberalne družbe. V zgodovini se je to že večkrat zgodilo.