Tiskane izdaje
Nazadnje se je v EU nekaj tako pomembnega zgodilo konec novembra 1989, ko sta se takratni nemški kancler Helmut Kohl in francoski predsednik François Mitterrand le nekaj dni po padcu berlinskega zidu odločila skupaj stopiti pred poslance evropskega parlamenta. In jih nagovoriti.
»Mitterrand in Kohl sta takrat začutila prelomnost trenutka,« je ta teden, ko sta se s francoskim predsednikom Françoisom Hollandeom tudi sama odločila za enako potezo, dejala nemška kanclerka Angela Merkel. Kanclerka je s tem, hote ali nehote, potegnila vzporednico med burnim dogajanjem ob zlomom komunizma, ko se je stresla vsa Evropa, in med sedanjo begunsko krizo, ki prav tako že krepko maje staro celino.
Paralela je, vsaj ko gre za negotovost in strah Evropejcev, kaj za prihodnost Evrope pomeni povsem nepredvidljivo dogajanje z begunci, zagotovo upravičena. Toliko bolj, ker je šlo pred četrt stoletja za bolj ali manj notranji evropski problem, ki ga je bilo s premišljenim združevanjem in strpnostjo mogoče rešiti »od znotraj«, tokrat pa so ključni vzroki krize zunaj Evrope in so zato še veliko težje obvladljivi. Še bolj pa je vzporednica tehtna – in prav na to sta s skupnim nastopom ciljala Merklova in Hollande – ker Evropa problema tudi tokrat nikakor ne bo zmogla rešiti brez tesnega sodelovanja vseh držav, njihove solidarnosti in kolikor je le mogoče tehtnega, razumnega in strpnega usklajevanja.
To naj bi bila tudi rdeča nit demonstrativnega nastopa obeh krmarjev »obrenskega dvojca« v evropskem parlamentu. Evropa nujno potrebuje »več Evrope«!, je bil moto. Ker »problemov nobena država ne zmore rešiti sama« ... ker »so vsa dosedanja nacionalna soliranja krizo z begunci le še bolj zapletla« ... ker »so dublinske uredbe v praksi mrtve in potrebujemo novo, bolj skupno priseljensko, razvojno, gospodarsko, zunanjo, varnostno in obrambno politiko, težav pa se moramo lotiti tudi z odpravljanjem vzrokov, ne le posledic...«
Vse same znane in v sedmih letih finančne krize neštetokrat slišane besede, ki jim tudi pri begunski krizi načeloma ni mogoče oporekati. Če seveda ne bi vsakič znova trčile ob nacionalno suverenost vsake posamezne članice. Ta pa se je, tudi zaradi krutih izkušenj iz komajda prebolele finančne krize, ko so po Evropi brez vsakršne solidarnosti in iskanja za vse sprejemljivih rešitev »harali« Merklova in trojke, samo še okrepila. V Evropi danes zato prosperirajo »suverenisti«, ki ne zaupajo več niti Bruslju niti Berlinu, kar kažejo tudi bodeča žica na madžarskih mejah, upor vzhodnoevropejk proti bruseljskim begunskim kvotam in grozeči izstop Velike Britanije.
Merklova in Hollande sta imela načeloma zelo prav tudi pri drugem poudarku svojega nastopa, da se v Evropi še nikoli ni nič premaknilo brez usklajene akcije Francije in Nemčije, in da to velja tudi za »zgodovinski izziv«, ki ga pred Evropo postavljajo begunci. Žal pa je imel tudi ta del njune demonstracije francosko-nemške usklajenosti pred evroposlanci svoj »če«. Razlik med Berlinom in Parizom namreč ni bilo mogoče spregledati. Hollande je govoril predvsem o terorizmu, Siriji, francoskih letalskih napadih in odgovornosti za krizo, Merklova, ki jo letos čaka več kot milijon beguncev, pa se te plati krize ni dotaknila niti z besedico. V obrenskem dvojcu se je očitno moralo nekaj hudo zalomiti že med prejšnjo krizo.
