Proti-slovja: Edison in evrosijalke

Saj ne bi bilo vredno, če ne bi bilo tako tipično. Evropa, ta naša lepa skupna Unija, ki je v hudi krizi, je ta teden uveljavila še eno izmed čudnih, predvsem pa na zelo čuden način sprejetih uredb, za katero nihče ne ve, čemu bo koristila. Po 133 letih uporabe so evrobirokrati prepovedali dobre stare Edisonove žarnice na žarilno nitko. Od 1. septembra jih v trgovinah, razen starih zalog, ne sme biti več. Pika. V EU od zdaj sijejo le še »sijalke«, ki jim niti žarnica ni več mogoče reči, ker večina med njimi ne žari.

Zgodilo se je kar tako, kot da bi kdo v Bruslju stikalo obrnil. Brez razlag in razprav. Predvsem pa – kar postaja že vse bolj jasno – brez dokazano uporabne in ljudem prijazne alternative. Kajti nove, s strupenimi plini napolnjene »energetsko varčne sijalke« – manjša poraba je bila edini argument – so veliko dražje, še vedno svetijo bolj hladno od stare, dobre, očem prijazne in naravnemu ognju podobne Edisonove žarnice, občasno celo nervozno migotajo, koliko privarčevane energije in okolja bomo z njimi uničili, ker jih bo treba tudi ekološko ustrezno reciklirati kot nevarne odpadke, pa ne ve povedati noben junak.

A seveda ne gre samo za žarnice. Zanimiva je predvsem zgodba, kako je uredba nastala. Ideja se je – podobno kot mnoge za lase privlečene – porodila v imenu zaščite okolja. Leta 2007 je prepoved v pismu evropski komisiji menda predlagal predsednik nemških socialdemokratov Sigmar Gabriel. Potem so jo med nemškim predsedovanjem Uniji šefi držav ali vlad na enem izmed vrhov mimogrede, kot alinejo v drobnem tisku, »zapakirali« v tako imenovani »akcijski načrt o energetski politiki«, z vsebino pa se, razen nekaj ekoloških inštitutov in okoljskih društev, nihče ni zares ukvarjal. Navsezadnje je šla uredba, ki bo dobesedno vplivala na to, kako svétlo bo v prihodnje življenje 500 milijonov evropskih državljanov, brez resnejše razprave še skozi okoljevarstveni odbor evropskega parlamenta in skozi parlament. Saj gre vendar za okolje, je bila najpogostejša razlaga.

A ni tako preprosto in tudi ne tako logično. Tudi če zanemarimo, da gospodinjstva za razsvetljavo porabijo komaj dober odstotek vse porabljene električne energije in celo stoodstotni prihranek ne bi bil revolucija, se v Bruslju nihče ni vprašal, kaj si Evropejci sploh mislijo o dragih in z Edisonovo težko primerljivih žarnicah, ki so jim jih preprosto vsilili. In proizvajalcem, ki se z zamudo prilagajajo, tudi. Kot da bi evrobirokracija s sijalkami testirala, kako je mogoče članicam v imenu višjih ciljev kar iz Bruslja predpisovati ekološke cilje. In to celo mimo nacionalnih parlamentov in ne da bi ljudem dali možnost izbire. Za povrh se v ekološko menda tako ozaveščeni Evropi, ki poskoči ob vsaki na pogled škodljivi kemikaliji, tokrat nihče ni smel vprašati ne o živem srebru ne o strupenih fenolih in drugih škodljivih snoveh, ki jih sproščajo nove sijalke, niti o tem, koliko bo stalo učinkovito nadzorovanje uredbe, kdo jo bo sploh sposoben izvajati, in koliko bomo ljudje plačali še za to.

Državljanke in državljani EU smo tako dobili še en dokaz več, koliko je bruseljskim zakonodajalcem mar za naše mnenje, in kako malo odgovornosti so pri svojih, včasih kar precej neumnih odločitvah pripravljeni vzeti nase evrobirokrati.