Tiskane izdaje
Ko so se sredi septembra v Kaliningradu, ob Baltiku in v Belorusiji začeli po ocenah ameriških vojaških virov eni najstrašnejših manevrov ruske armade v pohladnovojnem času, se je Evropa tresla, kot da bi bili ruski tanki že pred Amsterdamom. Preplah ni zajel le treh majhnih baltskih držav Estonije, Litve in Latvije, tudi velika Poljska se je menda resno zbala ruskega »Drang nach Westen«.
Po zatrjevanju ameriških generalov naj bi namreč Rusi v svoje vaje namesto prijavljenih 12.700 vojakov vključili več kot 100.000 mož in povsem prenovljeno tankovsko armado, naslednico legendarne, ki je nekoč osvobodila Berlin. Najmanj, kar bi se imelo zgoditi, naj bi bilo to, da bi Rusi s svojimi vojaki, tanki, raketami in postojankami po koncu manevrov, četudi proti volji Minska, ostali v Belorusiji in si jo s tem »po ukrajinsko« prilastili. To bi pomenilo, da bi s svojimi tanki pririnili še za korak bližje Natovim vzhodnim mejam.
Manevri so se medtem že zdavnaj končali. Ste na Zahodu po njih morda slišali kakšno resno, javnosti namenjeno analizo »ruske vojaške nevarnosti«, ki naj bi se z njimi močno povečala? Ne? Torej se raport lahko glasi: Manevri končani, Evropa ubranjena.
Očitno so k učinkovitemu »odvračanju sovražnika« v največji meri, tiho in taktično, kot se to dela v vseh pravih armadah, pripomogli po ameriškem generalu Creightonu W. Abramsu poimenovani tanki, »abramsi«, ki so skupaj s pehotnimi bojnimi vozili »bradley« (ime imajo po nekem drugem ameriškem generalu) in 2. ameriško oklepno brigadno bojno skupino 1. pehotne divizije iz Fort Rileyja v Kansasu varovali poljske ravnice. »Rotirajoče«, seveda, ker za stalno tam po ameriško-ruskem dogovoru iz časov razpustitve Varšavskega pakta sicer ne bi smeli biti nameščeni.
Ali pa se je morda zgodilo nekaj povsem drugega in sta Evropo ta teden, kdo bi vedel, ubranila pred rusko nevarnostjo kar Berlin in Pariz. Vsak s svojo kampanjo za močnejšo EU, v katero se še ruski hekerji niso upali vmešati. Vsaj slišati ni bilo nič takega. V Berlinu so kar sami poskrbeli, da se je na zveznih volitvah v parlament kot tretja najmočnejša stranka prebila skrajnodesničarska Alternativa za Nemčijo, katere »špicenkandidat« javno hvali učinkovitost vermahta, v Parizu pa je francoski predsednik Emmanuel Macron, ki po brexitu poveljuje edini jedrski članici EU s stalnim sedežem v varnostnem svetu ZN, predstavil vrsto reformnih predlogov. Med njimi tudi o skupni evropski armadi, v kateri si bodo članice lahko poljubno posojale vojake, tako da Američanov z vse bolj nezanesljivim Trumpom sploh ne bo več treba klicati na pomoč.
Težko je presoditi, kaj je prevagalo, a »ruska nevarnost« na vzhodu Evrope je ta teden, kot bi mignil, izginila z naslovnic časopisov in udarnih televizijskih terminov. Se pa zato že pojavlja nekje drugje. Ker je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan v četrtek v Ankari od Vladimirja Putina kupil ruske protiletalske raketne sisteme S-400, Evropi po novem grozi z juga. In ker je Turčija še vedno ena ključnih članic Nata (če že z EU noče imeti nič več skupnega), celo iz samega Nata.
Generalom in medijem očitno še dolgo ne bo zmanjkalo dela.
