Proti-slovja: Hinavščina brez meja

Evropska politika do beguncev je katastrofa. Postala je celo sramotnejša od same begunske drame, ki je po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR), objavljenih pred današnjim svetovnim dnevom beguncev, dosegla klavrni rekord vseh rekordov. Na svetu je zaradi kriz, vojn in zatiranj na begu že 60 milijonov (za 30 Slovenij) ljudi. Med njimi pa je, za vse ksenofobe, ki se bojijo teroristov med sedemstotimi reveži, kolikor naj bi jih sprejela Slovenija, več kot polovica otrok.

In kaj pri vsej tej humanitarni katastrofi, ki z množičnim eksodusom ljudi iz čolnov dobiva že biblijske razsežnosti, počne EU? Hinavsko se skriva za dublinsko uredbo, po kateri bi morale za azil beguncev poskrbeti »države vstopa«, kar je popoln birokratski nesmisel. Lani je v EU za politično zatočišče zaprosilo 562.000 beguncev. Letos jih bo še nekaj sto tisoč več. Če Italijani in Grki ne bi goljufali in beguncev, ki pristanejo pri njih, ilegalno pošiljali naprej v Evropo, bi se že zdavnaj zadušili. Tako kot se duši Malta, ki je otok, in od tam ni mogoče kar odplavati naprej proti Nemčiji, Franciji ali Švedski.

Bruselj pa se še kar spreneveda. Kot da ne bi vedel, da je Evropa medtem zaprla praktično vse legalne poti za migrante, da države na zunanjih mejah postavljajo žične ograje, in da jih v schengenski Evropi, le da nekoliko bolj sofisticirano, postavljajo tudi tiste članice, ki so obdane s samimi »varnimi sosedami«. Nemčija je med vrhom G-7 poostrila nadzor meja, ki se je potem raztegnil daleč čez trajanje vrha, Francija je zaprla svojo južno mejo z Italijo, tako da so se premieru Renziju, ki ves čas protestira proti taki sebični politiki ostalih članic, begunci valjali po vseh severnoitalijanskih peronih, isto sebično politiko pa se gre praktično vsa Evropa.

Predlagane kvote, s katerimi so se želeli evropski politiki oprati sramote, so se medtem sprevrgle v politično klanje in izigravanja, tako da tudi ob bližnjega vrha EU ne kaže pričakovati rešitev. Čeprav jih EU v resnici že ima. Ena izmed evropskih direktiv iz leta 2001 namreč govori o pravični delitvi »evakuirancev« iz vojn in kriznih območij. Šefi držav ali vlad bi jo morali zgolj potrditi s kvalificirano večino. Če bi to seveda hoteli. Druga možnost je, uporabiti že zdavnaj utečene programe UNHCR, ki brez birokratskih azilskih postopkov omogočajo začasno namestitev beguncev. In tretja je, z vizumsko politiko že v državah izvora določiti, koliko beguncev je EU sploh mogoče razporediti, kar bi preprečilo vsaj najbolj gnusno (drugače temu ni mogoče reči) prekupčevanje tihotapskih tolp s človeškimi življenji. Ki ga EU očitno tolerira.

Podatki, ki jih je zbrala skupina dvajsetih evropskih novinarjev iz različnih medijev, so namreč zelo zgovorni. EU je po letu 2001 za reševanje begunskega problema porabila 12,9 milijarde evrov. Za begunce je šel drobiž. Birokratska »koordinacija naporov« je EU stala 955 milijonov evrov, za deportacije (vračanje) beguncev pa je bilo porabljenih kar 11,3 milijarde evrov. In tihotapci? Z zaračunavanjem živinske »prevoznine«, ki pogosto pomeni vožnjo v smrt, so v tem času zaslužili 15,7 milijarde evrov.

Kaj če bi se kdo izmed beguncev, ali pa vsaj kak dovolj sposoben odvetnik v njihovem imenu, spomnil Bruselj tožiti za vse te umazanije in norčevanje iz pravice do azila, ki je ena izmed uzakonjenih evropskih človekovih pravic.