Tiskane izdaje
»Kanclerka svobodnega sveta«, je ameriški tednik Time podnaslovil umetniški portret Angele Merkel, s katerim je ta teden svetu sporočil, da je po njegovem izboru postala osebnost leta 2015. »Ne le enkrat ali dvakrat, kar trikrat smo se imeli letos razlog vprašati, ali bi Evropa sploh še obstajala, ne le kulturno in geografsko, ampak kot ambiciozen zgodovinski državniški eksperiment«, če ne bi bilo nemške kanclerke, je zapisala odgovorna urednica Nancy Gibbs. Merklova je po oceni revije odigrala nepogrešljivo vlogo v evropski dolžniški krizi, kjer je »s strogimi pogoji rešila Grčijo«, v ukrajinski krizi, kjer se je na čelu Zahoda postavila po robu Putinu, v begunski krizi, kjer je v imenu Evrope ubranila načelo odprtih meja, nenazadnje pa se je izkazala tudi po pariškem pokolu, ko je nemške vojake takoj poslala nad Islamsko državo.
V vseh teh primerih je kanclerka, po mnenju Gibbsove, nesporno prevzela vodilno vlogo, pri tem pa je, ne glede na pomisleke in zavračanja, ki jih je bila pogosto deležna tudi v svoji državi, »vsakič tvegala veliko več, kot bi si upala večina politikov. Svetu, ki mu primanjkuje prav tovrstnega moralnega vodenja, je s tem pokazala, da to ni nemogoče«.
Ne vemo sicer, ali bi se grški upokojenci strinjali s to utemeljitvijo ameriškega tednika in kaj bi nanjo porekli tisti evropski politiki, ki nemški kanclerki po njeni zanesljivo najbolj človekoljubni izjavi tega leta »Zmogli bomo!« vse pogosteje očitajo »moralistični imperializem«, ki ga v praksi ni sposobna uresničiti. Celo Nemčija, ki je vse bolj prenapolnjena z begunci, se Merklovi že upira, politični rejtingi pa kanclerki padajo tako, kot ji niso še nikoli v času njenega mandata.
Seveda je res, pišejo celo nemški mediji, da redakcije ameriškega tednika to ne briga kaj dosti. Njim gre za show, za prodajo in naklado, pa naj so njihovi junaki pozitivni ali negativni. Važno je, da »pritegnejo«. Se kdo morda spomni, kdo so bile Timeove osebnosti leta 1938, 1942 ali 1979? Mar koga sploh zanima, kdo sta bila letos drugouvrščeni ali tretjeuvrščeni kandidat, ki je tik pred zdajci zinil, da bi morali vse muslimane izgnati iz ZDA? Galerija Timeovih osebnosti je namreč zelo pisana. Adolf Hitler, Josip Stalin, ajatola Homeini, celo Abu Bakr al Bagdadi, prvi klavec Islamske države. Po letošnjem izboru Merklove je imel še največ povedati ameriški predsedniški kandidat Donald Trump, ki je neslavno končal na tretjem mestu (za Al Bagdadijem). Takoj po izboru je užaljeno twitnil, da so »tajmovci« izbrali osebnost leta, ki je »razsula« Evropo.
Da so tovrstni izbori osebnosti leta vedno problematični, je jasno. Da je nemška kanclerka z dobrodošlico beguncem po svojem zelo brezsrčnem reševanju dolžniške krize med vsemi evropskimi (in svetovnimi) politiki pokazala največ srčnosti, tudi ne more biti sporno. Zasluži si priznanje. Da je v minulem letu dobro vodila Evropo, kot trdi Time, pa je že veliko bolj sporno. Z ameriškega zornega kota morda res, z evropskega pa niti slučajno. Evropa še nikoli ni bila tako razsuta, kot je decembra 2015, na koncu leta, za katerega je bila kanclerka imenovana za prvo osebnost svobodnega sveta. Evropska skupnost, ki jo vse bolj nesporno vodi, obstaja samo še na papirju. Se temu morda reče dobro vodenje?
