Proti-slovja: Ko umre tudi ideja

Bomo 60 let evropskega združevanja slavili z razpadom na Evropo dveh, treh... Evrop?

Objavljeno
10. februar 2017 18.18
POLAND-GERMANY-DIPLOMACY-POLITICS
Damijan Slabe
Damijan Slabe
O »Evropi dveh Evrop« je bilo v nemškem političnem žargonu dolga desetletja prepovedano govoriti. Negativen prizvok se je držal tudi podobne skovanke o »Evropi koncentričnih krogov«, v kateri bi nemško-francoska lokomotiva evropski vlak z izdatno finančno pomočjo najbolj razvitih vlekla tako, da bi kompoziciji vendarle še sledile tudi najbolj počasne članice. Kajti Evropska unija je od nekdaj veljala za skupnost enakih vrednot, enakovrednih držav, medsebojne solidarnosti in tudi medsebojne pomoči. Se kdo še spomni, koliko sta je bili pred tridesetimi leti deležni Španija in Portugalska, da bi čim prej dohiteli skupnost?

Nekaj let po vstopu obeh iberskih držav je padel berlinski zid. Socialistične nevarnosti za zahodni kapitalizem na lepem ni bilo več. Sledil je »veliki pok« in čas združitvenega navdušenja, ko so »stare« članice hitro ugotovile, da se da s pomočjo »novim« tudi dobro zaslužiti, dokler finančna kriza ni uničila še te evropske solidarnosti. Evropa je na oltarju varčevanja mirne duše žrtvovala svoji evrski članici Grčijo in Ciper, Slovenija pa je z obljubami, kaj vse da bo še »privatizirala« (prodala) za las ušla.

Evropske ideje so že takrat začele umirati. Česar med finančno krizo ni uničila finančna nesolidarnost članic, je z begunsko krizo dokončala človeška nesolidarnost, od »več Evrope«, ki bi jo zaradi problemov z evrom še kako potrebovali, pa je na koncu ostalo zgolj več več žic in več ograj. In za njimi nakopičenega strahu pred vsem tujim, kar lahko privede kvečjemu do skupne evropske vojske. Če si Donald Trump seveda ne bo premislil.

V vsej tej zmedi zaradi Trumpa, brexita in še vedno trajajoče evrske in begunske krize, smo nemško kanclerko Angelo Merkel med vrhom EU na Malti prvič slišali izreči pregrešne besede, kako da po izkušnjah iz zadnjih let v EU »lahko obstajata tudi Evropi dveh hitrosti, ker vse članice niso dolžne hkrati sodelovati pri vseh integracijskih procesih«. Ker stavka sprva nihče ni prav dobro dojel, ga je kanclerka ta teden ponovila še med obiskom pri poljski ministrski predsednici Beati Szydło. In je padel tudi ta tabu.

»Zadevo bo očitno treba vzeti resno«, je nepričakovano jasen preobrat, ki bi še pred nekaj leti zvenel kot slaba šala, komentiral eden izmed bruseljskih diplomatov. Evropa več Evrop je politična realnost. Izgovarjanje, češ da Merklova zgolj rešuje, kar je od EU ostalo, in da imamo z evrsko, schengensko in ostalimi »Evropami« tako ali tako že »Evrope več hitrosti«, je navaden politični lari-fari. Zato tudi smo, kjer smo. Bolj smiselno se je vprašati, ali ni EU zaradi vseh kriz, iz katerih politiki ne najdejo izhoda, zdaj pripravljena prodati tudi svojo dušo in s tem dokazati, kot je lepo povedala slovenska poslanka v evropskem parlamentu Tanja Fajon, da je povsem izgubila tudi »svoj strateški fokus«. Kajti temeljna, edina in od nekdaj ključna ideja EU je vedno bila »enakopravno partnerstvo vseh članic, v katerem zaradi skupne politike profitirajo vse«.

Žal take Evrope ni več. Ob bližnji častitljivi obletnici rimskih sporazumov se nam zato lahko zgodi, da bo EU po šestih desetletjih združevanja svoj nastanek prisiljena proslaviti s pogrebom zgodovinske ideje in razpadom na Evropo različnih Evrop. S svojo sedmino, torej.