Tiskane izdaje
Na trenutke že kar roteči govor predsednika evropske komisije Jean-Claudea Junckerja me je ta teden nehote spomnil na nastope enega zadnjih predsednikov jugoslovanskega izvršnega sveta Anteja Markovića. Bi bile ocene o kritičnem stanju v Uniji kaj drugačne, če bi jih namesto Luksemburžana izrekel »predsednik predsedstva« EU Donald Tusk? Poljaki namreč zadnje čase na evropske probleme gledajo bistveno drugače od Bruslja. In kaj bi bilo, če bi se o stanju v Uniji izrekli Britanci, ki so (podobno kot nekoč Slovenci) pri sebi že ugotovili, da nimajo več kaj iskati v taki vsenavzkriž sprti Uniji, ki jo vodi od realnosti že povsem odtrgana bruseljska birokracija?
Ne slepimo se. EU ni le v resni »eksistenčni krizi«, kot pravi Juncker, ampak je že vstopila v fazo razpadanja (brexit). Rumene zvezdice ugašajo in samo vprašanje časa je, kako dolgo lahko vse skupaj še traja. Sever in Jug ne najdeta več skupnega jezika, ker EU v finančni krizi ni znala rešiti svojega »kosovskega« (evropskega razvojnega) problema, Vzhod in Zahod pa se vse bolj razhajata, ker Bruselj nikoli ni znal definirati posthladnovojnega varnostnega vprašanja in odnosov z Rusijo. Članice je dodatno razklala še begunska kriza, ki je razkrila povsem različne poglede na take skupne evropske vrednote, kot naj bi bile solidarnost, humanost in pomoč ljudem v stiski, da bi bila mera polna, pa se je začel cepiti še sam zahod celine, ki ga pod pritiskom velikega kapitala in ZDA (TTIP) delita ortodoksno neoliberalni in vsaj še kolikor toliko socialni pogled na vlogo države.
Med kriznim vrhom v Bratislavi ob vseh teh razlikah, ki na površje naplavlja vse mogoče populiste (tudi Orbanovega tipa), praktično ni bilo več videti evropskega jedra z zadostno gravitacijsko močjo, okoli katerega bi se še dalo nanizati novo EU, če naj ta ostane vsaj še sedemindvajseterica. Je to Nemčija? Do zdaj se ni obneslo. Francija? Ne bo šlo. Britanija? Oni so že odšli. Je to v svojih gospodarskih težavah toneči jug celine ali pa so to lahko v strahu pred vsem drugačnim ograje postavljajoče »višegrajke? Evropa je razdeljena, da bolj ne bi mogla biti, prepira se o nepomembnih reformah in reformicah, pri tem pa na veliko pozablja, da interesi niso vse, in da je z unijami in federacijami največkrat tako kot s prijateljstvom ali, če hočete, z bratstvom in enotnostjo. Če jih ves čas ne neguješ zavestno in načrtno, tudi z vizijami, ki ljudem dajejo občutek, da gremo vsi skupaj v za vse pravo in pravično smer, prej ali slej ugasnejo.
Evropa pa je na te svoje vizije in projekte, ki so jo po zelo krvavi vojni držali skupaj več kot pol stoletja in na koncu omogočili tudi njeno združitev, povsem pozabila. Danes štejejo le še excel tabele, finančni izračuni, politične in javnomnenjske kalkulacije, ki pa hitro lahko začnejo rojevati vse mogoče nacionalne egoizme, saj so idealno gojišče zanje.
Ni dvoma, da bi za vse Evropejce, Evropo in tudi za ves ostali svet nastala ogromna škoda, če bi tak projekt, kot je EU, propadel. Toda zgolj z Junckerjevim javkanjem in z mlačnostjo vseh ostalih politiki, ki nekaj bi reformirale, v praksi pa vse delajo po starem, se ne bo spremenilo nič. Dokler se Evropi ne bo zgodilo nekaj zares velikega in prelomnega, za kar pa so sedanji evropski politiki videti veliko premajhni, vse skupaj, žal, prevečkrat že spominja na Anteja Markovića in njegovo kvazi reformiranje nereformljivega, v resnici pa že dolgo pred tem predvsem politično zavoženega projekta.
