Proti-slovja: Komu se »kisa«

Bo svet tudi islamske verske vojne spremenil v frontalni spopad med Rusijo in Zahodom?

Objavljeno
16. oktober 2015 18.14
MIDEAST-CRISIS/SYRIA-BEL
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika

Bližnji vzhod je tik pred tem, da se sesuje sam vase. Na zemljevidu tako rekoč ne obstaja več. Vojne, ki jih je s svojimi nesmiselnimi posegi, od tiste Busheve v Iraku naprej, v veliki meri podžgal »demokratični Zahod«, že brišejo meje in celo države, militantni islam, ki je ušel z vajeti, pa prehiteva samega sebe. Postkolonialne strukture, ki so jih več kot stoletje držali skupaj različni regionalni nacionalizmi, četudi v tako ekstremni obliki, kot so bili to Sadamov Irak, Gadafijeva Libija ali Asadova Sirija, se razkrajajo, čeznje pa se kot rakavo tkivo razrašča islamski kalifat, ki je bolj ideologija kot država in ga s še tako kirurško natančnimi napadi iz zraka ni mogoče ustaviti.

Dvomimo, da politiki tako velikega formata, kot sta Barack Obama in Vladimir Putin skupaj z vsemi svojimi regionalnimi zavezniki od Turčije, Irana, Saudove Arabije do Izraela ne bi zmogli tako preproste analize razmer, in da jim ne bi bilo jasno, da zgolj z vojaškimi sredstvi nikoli več ne bo mogoče obnoviti od vedno najbolj kriznega dela sveta, ki se pogreza v vsesplošni kaos. Pa vendar se tako imenovana »velika politika« obnaša, kot da bi bila slepa in gluha.

»Mislim, da imajo nekateri naši partnerji preprosto kašo v glavi« (po slovensko, da se jim »kisajo možgani«), je ta teden izjavil ruski predsednik Vladimir Putin, ko Moskva po vseh ameriških očitkih na račun ruskih letalskih napadov v Siriji od Washingtona nikakor ni uspela dobiti zahtevanega seznam ciljev, ki naj bi jih na ozemlju Islamske države (proti kateri se menda bojujejo oboji) smela napadati letala obeh držav. »Potem pa nam povejte vsaj to, koga naj ne napadamo,« je bila druga zahteva Moskve, na katero iz Washingtona prav tako ni bilo odgovora. Kajti nekdanji velesili sta se po ukrajinskih zamerah očitno tudi na Bližnjem vzhodu že znašli v medsebojnem »klinču«, ki ga Putinovo taktično spretno izigravanje po vseh ameriških vojaških intervencijah utrujenega Obame le še stopnjuje. Moskva in Washington tako po najbolj preprostem receptu iz časov hladne vojne, kot da bi se možgani »skisali« obema, na Bližnjem vzhodu podpirata in oborožujeta le še vsak svoje zaveznike in napadata vsak svoje cilje. Razmere na terenu pa postajajo samo še bolj kaotične.

Na vsak način moramo preprečiti, da bi vojna v Siriji prerasla v rusko-ameriški konflikt, je ta teden opozoril nemški zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ki se danes odpravlja v Teheran, jutri pa še v Damask. Za ustavitev sirskega vojne, ki ta trenutek Evropo in Nemčijo skrbi predvsem zaradi beguncev, je po njegovem nujno spraviti za skupno mizo dva ključna regionalna tekmeca – Iran in Saudsko Arabijo. Dopovedati jima je treba, da vojaška rešitev konflikta ni mogoča, in da je edini izhod politično dogovarjanje.

Toda še pred tem bi bilo to isto najbrž pametno dopovedati Združenim narodom (Putin je med zasedanjem generalne skupščine to vsaj poskušal), ki so bili ustanovljeni točno za to. Pritisniti pa bo treba tudi na obe najmočnejši članici varnostnega sveta in ju prepričati, da konflikta nobena ne more rešiti sama. Ker je postal že tako kritično velik, da se v primeru, če se ga ne bosta lotili skupaj, lahko »skisa« vsem.