Proti-slovja: »Nemška obramba«

Pri šahu poznamo celo vrsto obramb, od sicilijanske, italijanske, škotske, španske ... do ruske. Dokaj znana je tudi obramba dveh skakačev, ki je bila prvotno menda pruska, v evropski obrambni politiki pa jo je vsa povojna leta simbolizirala vojaška vloga dveh (edinih) evropskih jedrskih »skakačev« – Francije in Velike Britanije, ki sta se nazadnje »izkazala« s Sarkozyjevim »velikopoteznim« letalskim napadom na Libijo, katerega posledice še danes plačujemo z eksodusom beguncev čez Sredozemlje. O kakršnikoli »nemški obrambi« Evrope vsa povojna desetletja ni bilo govora.

Nemci so se ves čas sami (tudi pri Libiji) vojaško držali kar se da ob strani. Bundestag je imel še pred komaj 16 leti, marca 1999, ob začetku ameriškega (Natovega) letalskega napada na Miloševićev ostanek Jugoslavije, hude težave z vprašanjem, ali smejo nemški navigatorji, četudi zgolj kot neoboroženo tehnično osebje, sedeti v Natovih letečih radarjih vrste awacs ali pa je tudi to mogoče razumeti kot oborožen vojaški poseg na tujih tleh, ki ga je ustava nemški armadi iz zgodovinskih razlogov dosledno prepovedovala. V Afganistanu so nemški vojaki dve leti kasneje, oboroženi zgolj za lastno obrambo, večinoma gradili šole in mostove, vsa vojaško najbolj umazana dela pa so skupaj z Američani opravili Britanci in Francozi. Potem pa so se razmere, tudi z evropsko krizo in nemškim prevzemanjem vodilne vloge v EU, počasi normalizirale.

Zdaj so že toliko normalne, da je ameriški obrambni minister Ashton Carter med obiskom Berlina in sedeža nemško-nizozemskih enot za super hitro posredovanje v Münstru ta teden od Nemčije jasno in glasno zahteval, naj prevzame vodilno vlogo pri obrambi Natovega »vzhodnega boka«. Estonija, Latvija, Litva in Poljska se zaradi ukrajinske krize in Rusije čutijo vse bolj ogrožene, zato bo Evropa pri svoji obrambi morala prevzeti nase več odgovornosti, je bilo razumeti Carterja. Ker se Britanci vse bolj »distancirajo«, Francozi pa so za Washington od nekdaj premalo zanesljivi, je jasno, na koga bo v Natu padla največja teža. Na Nemce, ki so konfliktu tudi najbližje. Kajti Američani, čeprav so v največji meri sami podžgali ukrajinski konflikt z Rusijo, za obrambo Evrope nimajo več ne čase ne volje. Preobremenjeni so z drugimi svetovnimi problemi, za povrhu pa se preusmerjajo na Pacifik.

Paradoks, v katerega se je z ukrajinsko krizo in zaostrovanjem odnosov z Rusijo ujela Evropa, je zato najmanj trojen. Za evropsko obrambo pred Rusi bo znotraj zavezništva ključna država, katere vojaki še do včeraj niso smeli stopiti na tuja tla. Evropski del Nata se bo – naj se sliši še tako smešno – za drage denarje znova prisiljen oboroževati s tanki, topovi, pehoto in vsem tistim »starim železjem«, ki ga v Evropi že lep čas nimamo več (ali pa ga imamo le še za intervencije v oddaljenih kriznih žariščih) in o katerem smo bili prepričani, da ga na svojih tleh tudi nikoli več ne bomo potrebovali. Še največji paradoks je, da se bodo šli Američani, medtem ko bomo mi znova kopičili to staro železje, s Kitajci, Indijci in drugimi najbolj propulzivnimi državami nekdanjega »tretjega sveta« kibernetske, finančne, vesoljske in tehnološke tekme 21. stoletja, Evropa pa bo s svojimi tanki, topovi in »rusko nevarnostjo« obtičala v 20.