Proti-slovja: Novi obrazi Evrope

Ste še vedno prepričani, da je bil mojster resničnostnih šovov Donald Trump prava izbira? V manj kot stotih dneh mu je kot »novemu obrazu« ameriške politike uspelo povsem zmesti že tako razklano državo, s karakterno zelo podobnim severnokorejskim Kimom mlajšim pa sta svet spravila bliže jedrskemu spopadu, kot je to uspelo Hruščovu in Kennedyju v časih najhujše hladne vojne.

Z »novimi obrazi«, ki ponavadi niso ne tič ne miš, so v politiki pogosto težave. Slovencem tega najbrž ni treba posebej razlagati. Ponavadi se kot rešitev pred starimi in politično korumpiranimi kadri pojavijo v somraku demokracije, ko ta bodisi še ni dovolj trdna bodisi ko dokončno zahaja. Podobno kot že nekaj let zahaja v Evropi. Tudi na stari celini bomo tako jutri v eni ključnih držav, ki velja celo za domovino »svobode, enakost in bratstva«, spremljali spopad med dvema takima »novima obrazoma«. V finale francoske predsedniške tekme se jima je uspelo prebiti predvsem zato, ker sta obe klasični in vseljudski francoski politični stranki povsem odpovedali in ker je tudi francoska demokracija očitno že nekaj časa na psu. Samo upamo lahko, da so napovedi točne in da bo francoska »trumpistka« Marine le Pen, ki je v zadnjem predvolilnem soočenju prikazala ameriškemu populistu povsem primerljivo primitivnost, dovolj prepričljivo poražena. A tudi če zmaga »rešitelj Evrope« Emmanuel Macron, čigar proevropskost je podobno populistično prazna, kot je Marinina populistično polna, razlika ne bo prav velika.

V sosednji Nemčiji, ki je za prihodnost Evrope najmanj tako pomembna kot Francija, že ugotavljajo, da si z Macronom, ko bo enkrat premagal Marine le Pen, kar sta za zdaj praktično njegova edina naloga in program, ne bodo imeli kaj dosti pomagati. Njegov program, kako rešiti Francijo in hkrati ohraniti EU, je podobno prazen, kot je kljub nekaterim političnim »intermecom« prazna njegova politična biografija. Z večino nemških strank je sicer »popolnoma kompatibilen«, ugotavljajo nemški analitiki. V predvolilni kampanji je namreč ves čas ponavljal, kako da namerava s kanclerko Angelo Merkel »tesno sodelovati« tako pri krepitvi evropske povezave kot pri vseh mednarodnih problemih od Ukrajine do Sirije in beguncev. A to so za zdaj še vedno le izjave, ki se bodo morale najprej potrditi z Macronovo izvolitvijo, nato pa še s francoskimi in septembra tudi z nemškimi parlamentarnimi volitvami, na katerih prav tako niso izključeni nekateri »novi obrazi«. Čeprav zgolj v podobi na nemškem notranjepolitičnem prizorišču še povsem nepreverjenega socialdemokrata Martina Schulza.

Evropo torej čakajo velike spremembe. Stare politične paradigme o levici in desnici, ki se ciklično izmenjujeta na oblasti, ne veljajo več, da novi politični obrazi prinašajo tudi povsem nove teme in poglede na politiko, pa je pred kratkim nehote potrdila tudi raziskava o mladih in njihovem razumevanju evropske demokracije. V Franciji, na Poljskem in v Italiji vanjo verjame le še 42−45 odstotkov vprašanih v starostni skupini od 16 do 26 let, kar ja manj kot vsak drugi. Za več kot četrtino vseh mladih Evropejcev (26 odstotkov) pa demokracija ni nič boljša od katerega koli drugega sistema vladanja.