Proti-slovja: Privzdignjeni kilt

Nepredstavljivo postaja mogoče. Če se Škoti 18. septembra po treh stoletjih življenja v skupnem kraljestvu odločijo dvigniti kilt in Angležem pokažejo tisto, kar naj bi jim, sodeč po ameriškem zgodovinskem filmu Pogumno srce, davnega 11. septembra 1297 pred bitko za Stirling Bridge pokazal škotski nacionalni junak William Wallace (igral ga je Mel Gibson), utegnejo »gola dejstva« šokirati vso Evropo. Pri škotski odcepitvi namreč ne gre le za usodo funta, bank, britanske krone, commonwealtha in vedno samosvojega Otoka, ki se je (vsaj do zdaj) tudi sam pripravljal na referendum o odcepitvi od Evropske unije. Še manj gre za vprašanje meja, valute in denarja (evro?), ki bi si ga potem izbrali Škoti, povsem brezpredmetne pa so tudi grožnje zdaj že bivšega predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa, češ da bi morala Škotska potem kot nova država skozi vse zapletene procedure za morebitno ponovno pridobitev članstva v Evropski uniji in Natu.

Vse te »tehnične« podrobnosti se namreč razblinijo v trenutku, ko jih postavimo ob bok veliko večjim problemom, ki bi se v primeru razpada Velike Britanije zastavili v Uniji. Pa pri tem ne gre le za njen ustroj. Ključno je vprašanje, kdo bi potem sploh še lahko brzdal Katalonce, da se ne bi odcepili od Španije? In Baske, ki prav tako hočejo neodvisnost? Zakaj se tudi Flamci ob vseh leta trajajočih problemih ne bi odcepili od Belgije in kaj bi bilo potem z Valonijo, ki sama najbrž ni zmožna preživeti? Primerov je še veliko. Celo »Svobodna država Bavarska« (Freistaat Bayern), ki ima pogosto drugačne evropske predstave od »zveznega« Berlina, gospodarsko pa za seboj vleče večino nemških zveznih dežel (podobno kot je Slovenija »šlepala« republike), bi se po tej logiki nekega dne lahko odločila »dobesedno uresničiti svoje ime«, kot je zapisal eden izmed nemških komentatorjev. Kajti če se Evropa začne drobiti, nič ni nemogoče. Med večjimi evropskimi državami ima tudi sever Italije svoj »jug«, tu pa so še Južni Tirolci, Bretanja, Korzičani, Severni Irci ...

Na prvi pogled je strašenje z verižno reakcijo nelogično. V Evropi, kjer padajo meje, pristojnosti Bruslja pa segajo že do zadnjih ostankov nacionalne suverenosti, je teoretično povsem nesmiselno ustanavljati svojo državo, da bi bil znotraj nje nacionalno bolj suveren. A to je, žal, samo teorija. Kriza in praksa sta pokazali, da se države, ko gre za biti ali ne biti, zelo hitro začnejo zapirati v nacionalne okvire in da se isto – kadar v zvezi ni prepotrebne solidarnosti (EU pa je pri njej med krizo krepko pogrnila) – zaradi iste želje premožnejših regij, ohraniti svoj status, potem zelo hitro začne dogajati tudi znotraj držav. Slovencem, ki smo enkrat iz zelo podobnih razlogov, predvsem zaradi denarja, grozečega bankrota in ne samo zaradi ideologije, že doživeli razpad federacije, na nacionalni ravni pa imamo več kot 200 občin, tega najbrž ni treba posebej dopovedovati. Evropo, ki v krizi prav tako ni zmogla zadostne solidarnosti, pa soočenje z golimi dejstvi, če se bodo trmasti Škoti res odločili Angležem pokazati svoje, očitno še čaka.