Proti-slovja: Razpad sistema

Če svet ni zmožen kaznovati niti zločinske uporabe kemičnega orožja, smo na poti v kaos.

Objavljeno
06. september 2013 17.01
SYRIA-CRISIS/GAS
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Je dobro, da je Obama »cagavo«, kot so mu očitali, preložil vojaški udarec po Siriji? Je. Z obotavljanjem je pridobil čas, v katerem bo lahko načrtovani napad politično bolje legitimiral, hkrati pa je dal še nekaj časa ključnim mednarodnim akterjem, ki so med vrhom G20 lahko še enkrat pretehtali, kaj se je v resnici zgodilo. Kajti zgodilo se je nekaj, kar se ne bi smelo, če naj povojna ureditev z Združenimi narodi vred sploh še kaj velja.

Napad s sarinom, z bojnimi strupi, ki si jih celo v drugi svetovni vojni nobena stran ni drznila uporabiti, je namreč napad z orožjem za množično uničevanje, ki ob jedrskem velja za enega najbolj grozljivih načinov pobijanja civilnega prebivalstva. Ali je poboj res zakrivil Asadov režim ali kdo drug, pri tem sploh ni najbolj pomembno. Neprimerno bolj pomembno je, da tak zločin ne sme ostati nekaznovan. Mednarodna skupnost bi namreč tako pokazala, da ni zmožna ukrepati niti takrat, ko gre za kršenje najbolj temeljnih norm, kar bi bila dobrodošla potuha diktatorjem, da lahko kadarkoli nekaznovano storijo kaj podobnega ali še hujšega.

Ne gre torej (le) za Asada, Sirijo in Bližnji vzhod, tako kot ne le za Obamo in njegovo kredibilnost. Za svetovni red gre, ki smo ga – ali pa ga nismo več – sposobni zagotavljati. Če namreč edina preostala supersila, ki je tudi zaradi svoje vojaške moči prvi garant te ureditve, ni sposobna sankcionirati prestopa »rdeče črte« in če ji pri tem z ugotavljanjem nesporne resnice, kdo je zagrešil zločin in koga je treba kaznovati, niso pripravljene asistirati niti stalne članice varnostnega sveta, to ne pomeni le blokade Združenih narodov, ampak začetek razstavljanja veljavne svetovne ureditve. S tem gre avtomatično k vragu tudi vsa na njej temelječa svetovna varnost.

Mogoče je sicer razumeti, da so države po zadnjih treh krepko zavoženih intervencijskih vojnah v Afganistanu, Iraku in Libiji naveličane vseh načelnih in nenačelnih koalicij in se niso več pripravljene vojaško izpostavljati. Navsezadnje je tudi Obama dobil mandat, da bi ZDA izvlekel iz vojn, ne pa da bi začenjal nove. Toda če Združeni narodi skupaj z ZDA ne zmorejo ukrepati niti takrat, ko gre za zaščito temeljnih norm, ki so pogoj za mednarodno sožitje, mir in varnost, vsem ljudem sveta (tudi Sircem) pa upravičeno dajejo upanje, da jih je mednarodna skupnost pripravljena zaščititi vsaj pred najhujšimi barbarstvi, se lahko od vsega skupaj kar poslovimo.

Zato je težko dojeti, kako da polmilijardna Evropska unija, ki se ima za tako pravičnico, vojaško pa tudi ni zadnji svetovni palček, tega ne razume, akterji njene »skupne zunanje politike« pa se še vedno obnašajo, kot da v Siriji pobijajo marsovce. Še težje bo ljudi prepričati, da v času, ko tajne službe (prosto po Snowdnu) vedo, kaj je 21. avgusta 2013 zajtrkoval Obama in kakšne orgije so takrat imeli na saudskem dvoru, nihče ni sposoben objektivno ugotoviti, kdo je tistega jutra v predmestjih Damaska izpustil sarin. Saj ni šlo za pralni prašek, ki ga dobiš v vsakem supermarketu.

Svetu in tistim, ki se delajo, da ga vodijo, bo očitno treba znova vcepiti vsaj nekaj elementarne poštenosti in solidarnosti – predvsem pa strahu pred ponovitvijo apokalipse, ki je po drugi svetovni vojni spodbudil nastanek Združenih narodov. Sicer nas bo v to prej ali slej prisilila kakšna nova vojna.