Proti-slovja: Sestreljena koalicija

Je turška sestrelitev ruskega lovca bombnika, ki je ta teden tako razburkala mednarodne odnose, da se je takoj sestal celo svet Nata, res zapletla razmere, kot se je prvi trenutek ustrašil svet, ali pa jih je končno vsaj nekoliko razjasnila? In stvari postavila na svoje mesto.

Kljub resnosti dogodka bi najbrž kazalo pritrditi slednjemu. Kajti odnosi v »zahodni vojaški koaliciji«, ki jo po pariških atentatih skuša skupaj skovati francoski predsednik Hollande, so bili že do zdaj tako zapleteni, da jih bolj skorajda ni bilo mogoče zaplesti. Poglejmo samo absurdni položaj francoskega predsednika, ki besno kliče na vojno proti Islamski državi, dejansko pa je v tej vlogi nekakšnega evropskega Busha mlajšega sam videti kot najbolj tragikomična figura. Še včeraj, pred pariškimi atentati, je bil proti Asadu. Zdaj s francoskimi lovci besno napada IS, pri tem pa svoje »rafale« in »mirage«, ker se zaveda svoje majhnosti, pošilja v boj skupaj s Putinovimi »suhoji«, ki pa se, moreš misliti, borijo za Asada. S kom, proti komu in za kaj se torej bori Hollande, če ne zato, da bi bil vsaj doma videti kot dovolj odločen Predsednik?

Da bi bila komedija še večja, se je mu je tako rekoč med obiskom pri Obami, kjer ni dobil dosti več od sočutne moralne podpore, zgodil še napad turških (torej Natovih, beri: Obamovih) lovcev na Putinovo bojno letalo. In s tem kamnom za vratom se je moral Hollande nato podati še v Moskvo, kjer je napadenega »zaveznika« Putina kot predsednik ene najmočnejših (celo jedrskih) evropskih članic Nata prepričeval, da bi morala biti vojaška koalicija proti Islamski državi večja od vseh teh razlik in zamer. Putinu je torej dopovedoval točno to, kar je Putin še pred sedanjimi zapleti Zahodu dopovedoval že med generalno skupščino ZN, a ga takrat nihče ni hotel slišati.

Seveda za vso to »komedijo zmešnjav« ni kriv Hollande, ki skuša po pariških atentatih vsaj nekaj storiti. Tudi v imenu teroristično prestrašene Evrope. Krivo je navzkrižje interesov, ki ga je na Bližnjem vzhodu že pred dobrim desetletjem tako veselo zakuhal Bush mlajši, in ki ga Islamska država zgolj spretno izkorišča. Američani se namreč, vsaj pod Obamo, očitno ne mislijo več vojaško zaplesti v vso to zmedo. Zato z doziranimi letalskimi napadi zgolj vzdržujejo napetosti na kolikor je mogoče »nizkem ognju«. Putinova Rusija se po ukrajinski krizi prebija iz osame in krepi svoj vpliv tudi tako, da rešuje Asada in si s tem utrjuje svojo vojaško postojanko v vzhodnem Sredozemlju. Iran se bori za nadvlado v regiji, Turčijo očitno skrbijo samo še Kurdi, Saudijci pa veselo financirajo vse, tudi najbolj nore verske skrajneže, samo da bi ustavili Iran.

Ker je v vsej tej zmedi jasno, da nobena vojaška koalicija proti Islamski državi ne more uspeti, če na njeno čelo skupaj ne stopijo ZDA in Rusija, in če njunih letalskih napadov s kopenskimi silami ne podprejo vsaj nekateri regionalni igralci, bi se kazalo vprašati, kateri islamski skrajnež je bil tako nor, da je sestrelil Putinovega lovca? Razmerje sil je po tem incidentu resda nekoliko bolj jasno, a če kdo, se tega lahko veseli kvečjemu Islamska država. Dokler ima proti sebi tako razklane sovražnike, se ji res ni treba bati za zmago.