Proti-slovja: Solidarno nesolidarni

Bi bila Evropa lahko taka, kot je, če med drugo svetovno vojno ljudje ne bi mogli bežati na Švedsko, v Švico, čez Veliko lužo ali pa, tako kot veliko Slovencev, v Srbijo, kamor so še desetletja po vojni v znak zahvale vozili »vlaki prijateljstva«, za katere današnja mlada generacija najbrž sploh ne ve, da so kdaj obstajali.

Evropa velik del svoje velikodušno zastavljene pravice do političnega zatočišča za vse preganjane ljudi sveta dolguje prav svoji vojni izkušnji. In »evropskim vrednotam«, na katerih je po veliki moriji zrasla in se nanje tako radi sklicujejo evropski politiki. Bistvo Evropske unije in njenega nastanka pred šestdesetimi leti je namreč bilo, da nikoli več ne bo vojne med njenimi narodi, ne pa skupni trg, kot si mislijo Trump in njemu podobni populisti, ali prosti pretok kapitala, na kar edino še prisegajo vse bolj brezobzirni neoliberalci. Upajmo, da je res nikoli več ne bo. Vojne namreč.

Ampak to so, lahko ste prepričani, upali tudi vsi tisti izobraženi, dobro misleči in večinoma premožnejši Sirci, ki jih vse mogoče domače in tuje sodrge (drugače vsem tem umazanim vojnim koalicijam ni mogoče reči) že pet let bombardirajo in za svoje koristi pobijajo kot zajce. Zaradi česar so prisiljeni v upanju, da bodo rešili vsaj prihodnost svojih otrok, trkati na vrata Evrope. Ki pa so vse bolj trdno zapahnjena.

Kanclerka Angela Merkel je bila pred komaj letom dni z zgodovinskim izrekom »Zmogli bomo« očitno zadnji odblisk Evrope, ki je še kaj dala na humanost in solidarnost. Po tej njeni »napaki« so na mejah začele rasti rezilne žice, sanje o vsaj približno spodobni begunski politiki, s katero bi polmilijardna in nikakor ne revna Evropa zlahka zmogla 0,2 odstotka »priliva«, pa so se razblinile. Zmagala je Orbanova »vizija«, ki je v manj kot letu dni povzročila tako radikalen zasuk v evropski begunski politiki, da ga je v torek potrdilo tudi evropsko sodišče, in da so ga šefi držav ali vlad med vrhom v četrtek petek le še »požegnali«.

Evropa »pušča« samo še pri Italiji, so ugotovili. Ko bomo zamašili tudi to sredozemsko luknjo, bo »trdnjava Evropa« perfektna. Potem beguncem ne bo več mogoče vstopiti vanjo ne po kopnem ne po morju. Ker jim po razsodbi luksemburškega sodišča za »humanitarni vizum« ne bo mogoče zaprositi niti na veleposlaništvih evropskih držav v tujini, bo perfektna tudi perverznost te nove evropske azilne politike. Vlogo za azil bo teoretično sicer še mogoče vložiti, a le na evropskih tleh. Kamor pa legalno ne bo mogoče priti, ker so meje zaprte. Če se bo komu slučajno uspelo prebiti ilegalno, bo v prekršku in ga bo mogoče izgnati ali v najboljšem primeru zapreti v enega izmed begunskih koncentracijski taborišč, kakršna je ta teden uzakonil vizionar in avantgarda te nove evropske begunske politike Viktor Orban.

Seveda je res, da mora vsaka resna begunska in priseljenska politika omejevati priseljevanje, varovati domačine, nadzirati pretok in sankcionirati kršitve. Tudi ko gre za azilante. Vendar pri tem nikoli, če hoče biti humana pa sploh ne, ne sme zapreti legalnih možnosti za pomoč pomoči potrebnim. Evropa pa se je, žal, odločila praktično samo še za odganjanje, izganjanje, ograjevanje in zastraševanje. Resnično upamo, da sama nikoli več ne bo občutila vojne in da nobenemu Evropejcu nikoli ne bo treba bežati. Sicer nam bo trda predla.