Proti-slovja: Sporočilo iz Rige

Konec leta 2002 je imel takratni predsednik evropske komisije Romano Prodi v Bruslju visokoleteči govor s pompoznim naslovom: »Velika Evropa – politika dobrega sosedstva kot ključ do stabilnosti«. V njem je še pred širitvijo Unije s petnajstih na petindvajset članic razgrnil vizije o evropskih »krogih prijateljstva«, ki bodo segali od Maroka do Rusije in od Atlantika do vzhodnih obal Črnega morja, Bruselj pa bo s svojim zgledom v vso to široko soseščino na veliko izvažal demokracijo, človekove pravice in evropske standarde socialnega blagostanja.

Trinajst (nesrečnih?) let kasneje Evropa od teh ciljev ne bi mogla biti bolj oddaljena, kot je. Finančna kriza je članice Unije do te mere »neoliberalizirala«, da je od evropske demokracije in socialnega blagostanja še za Evropejce komaj kaj ostalo, evropska periferija pa je tako rekoč v ruševinah. Dogajanje na svojem južnem dvorišču (»arabsko pomlad«) je Evropa veselo prespala in z napadom na Libijo do te mere zavozila, da od tam zdaj dobiva horde beguncev, ki se jih ne more niti ubraniti, tako imenovano »vzhodno partnerstvo« pa sta uničili vojna v Gruziji, ki je Rusiji »podarila« Abhazijo in Južno Osetijo, in vojna v Ukrajini, ki je ostala brez Krima (izgublja pa tudi svoj proruski vzhod). Kanclerka Merklova si med tokratnim vrhom »vzhodnega partnerstva« v Rigi ni upala Ukrajini, Gruziji, Moldaviji, Belorusiji, Armeniji in Azerbajdžanu obljubiti praktično nič. Celo mirila jih je, naj s svojimi zahtevami Evrope nikar ne silijo v nemogoč položaj.

Razmere se, če zaokrožimo Prodijeve »kroge prijateljstva«, ki obdajajo EU, nevarno zaostrujejo tudi na Balkanu, kjer so pred dvajsetimi leti divjale prve resen vojne na evropskih tleh, in ki ga je Evropa kot del svoje najbližje soseščine že imela za »asociiranega«. A je s krizo tudi nanj pozabila. Hrvaški se je kot zadnji še uspelo zriniti v Unijo, potem pa so vrata širitve zaprla, seznam kriz, ki obkrožajo bruseljsko povezavo, pa podaljšal za še eno državo. Za zdaj samo Makedonijo.

Nesmiselno bi bilo sicer trditi, da se je kriza v državi, ki je že leta 2005 postala kandidatka za članstvo, potem pa so njeno približevanje EU in Natu ustavile nesmiselne grške blokade zaradi imena Makedonija, zgodila samo zato, ker se proces približevanja ni dokončal. Širitev ni vsemogočna. Vseeno pa velik del krivde nosi tudi evropska sosedska politika. Celotno jugovzhodno obrobje Unije se namreč zaradi zavoženih »evropskih perspektiv«, revščine in brezizhodnosti pospešeno radikalizira (kar velja celo za nekatere članice EU, kakršni sta Grčija in Orbanova Madžarska), posledice teh procesov pa so, kot pravi ekspert za Balkan pri berlinski fondaciji SWP Dušan Reljić, hitra »orbanizacija političnih sistemov«, vse bolj brezkompromisen spopad za »državne resurse« in z njimi povezane privilegije, korupcija, razpad pravne države in slovo od demokracije.

Še bolj nevarno pa je, ker se z razpadanjem »evropskih vizij« v teh državah odpira prazen prostor, v katerega hitro vdirajo drugačne, ruske, turške, celo islamistične ideje in ideologije. Kar se že dogaja in kar za Evropo zanesljivo ne pomeni nič dobrega.