Proti-slovja: Ti veseli desničarji

»Kar je bilo še včeraj nemogoče, je postalo mogoče. Domoljubi iz AfD so pometli s stranko gospe Merkel. Prisrčne čestitke!« je po objavi rezultatov volitev v nemški zvezni deželi Mecklenburg-Predpomorjansko tvitnila predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen. Že naslednji dan je napovedala, da bo prihodnjo pomlad, takoj po zmagi na francoskih predsedniških volitvah, razpisala referendum za izstop Francije iz EU.

Nič manj veseli niso bili avstrijski »svobodnjaki« (FPÖ), ki so spomladi kot prvi v EU skorajda že dobili svojega populističnega predsednika države, po razveljavljenih volitvah pa ga to jesen še vedno lahko dobijo. »Čestitke in dobrodošli v devetem nemškem deželnem parlamentu. Smer je prava,« se je na facebooku pohvalil Heinz-Christian Strache. Čestitkam se je nemudoma pridružil še tretji najmočnejši evropski desničarski populist, nizozemski blondinec Geert Wilders, in krog največjih evropskih desničarskih populistov, ki v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Avstriji že dihajo za ovratnik etabliranim strankam (britanski so z brexitom tako ali tako že odšli), je bil videti sklenjen.

Je »zmaga« neke Alternative za Nemčijo (AfD) v neki obskurni, nekoč vzhodnonemški zvezni deželici, za katero je že »železni kancler« Otto von Bismarck dejal, da bi se v primeru vesoljnega potopa preselil tja, ker v Mecklenburg vse pride z dvajsetletno zamudo, res tako pomembna? Je tistih 20 odstotkov glasov, s katerimi je AfD v volilnem okrožju kanclerke Angele Merkel prehitela CDU (19 odstotkov) in se uvrstila takoj za vladajočo SPD (31), res vrednih tolikšnega veselja evropskih populistov?

Odgovor je zelo kratek. JE! Kajti zadeve postajajo alarmantne. Ne toliko zaradi skrajnodesničarskih strank, ki bi s svojo jodlarsko politiko znale tako šarmirati volivce, da jih imajo vse več, ampak predvsem zaradi popolne nesposobnosti etabliranih velikih demokratičnih strank, ki zdaj tudi v Nemčiji nimajo več rešitev za nobenega izmed ključnih evropskih problemov, s čimer kar same odpirajo prostor populistom in njihovim poenostavljenim rešitvam.

Vse analize volilnega uspeha AfD v Mecklenburgu so namreč pokazale, da so precejšen del volivcev izgubile vse v deželnem parlamentu zastopane stranke, ne le CDU, ki naj bi bila zaradi Angele Merkel preveč prijazna do beguncev, in da se je večina teh protestnih volivcev nato preselila k AfD. Ker je v Nemčiji do naslednjih zveznih parlamentarnih volitev, ki bodo prihodnjo jesen, še troje deželnih volitev, trend postaja nevaren. Toliko bolj, ker se utegne tako imenovana velika politika, ki jo na zvezni ravni pooseblja kanclerka Merklova, zdaj tudi v Nemčijo pod težo javnega mnenja in iz strahu za svoje politično preživetje še bolj nasloniti na mnenje »populusa«, s tem pa tudi sama skočiti v bazen, v katerem znajo daleč najbolje plavati različni Stracheji, Wildersi in Le Penove. In tekma za Evropo bo izgubljena.

Veselje populistov, ki jim je očitno uspelo sprožiti dovolj visok populistični val, je zato še toliko večje. Zdaj jim ni treba dosti več, kot počakati na naslednje napake vladajoče politike.