Proti-slovja: Ujetniki koalicij

Najprej smo mislili, da smo spregledali kakšno novo vilniuško izjavo. Potem smo domnevali, da so Američani, po vseh »ugodnih zadolžitvah«, ki smo jih nekajkrat tudi po njihovi zaslugi izpeljali v času »grozeče evropske trojke« in premierke Alenke Bratušek, kar sami vedeli, da se lahko zanesejo na nas in nas mirne duše uvrstijo v koalicijo svojih zaveznic pri napadu na Islamsko državo. Zdaj bi po teoriji zarote morda lahko šlo celo za kombinacijo obojega, kajti skrivnosti, kako se je Slovenija znova znašla na ameriškem seznamu, uradno in dostojno še do danes ne zna pojasniti nihče od poklicanih.

Novinarji »nacionalke« so bili na začetku tedna v stiski, kako med prvimi priti do pravih informacij, in celo tako pragmatični, da so šli direktno vprašat kar samega razvpitega ameriškega veleposlanika v Ljubljani, ki naj bi jim iz prve roke povedal, ali je res, da je Slovenija v koaliciji napadalk, in kaj nam je zdaj storiti oziroma kaj da bi Američani lahko pričakovali od nas. Zanimiv pristop. Vreden kakšne (Grosove) banane. Za novinarje in za veleposlanika. Najbrž pa tudi za nas, suverene slovenske državljane in davkoplačevalce, če lahko politiki, pri čemer niti tega ne vemo, ali tuji ali zgolj domači, z nami na tak način »afne guncajo«.

Nemogoče je namreč razumeti, kako lahko v državi, ki vsaj nekaj da nase, javnost šele iz objavljenega ameriškega seznama držav izve, da smo na Bližnjem vzhodu spet »zraven« in da smo potencialno torej znova v vojni. Kar glede na grozodejstva, ki jih s svojimi pokoli in etničnimi čiščenji povzroča nastajajoči islamski kalifat, sploh ni problem. Nečastno bi bilo ne biti proti. Je pa seveda nepojmljivo, da nam kot državljanom, ki smo tudi po ustavi nosilci suverenosti, tega, da smo znova pripravljeni na vojno, ni zmogel povedati ne parlament, ki bi moral vsaj v kakšnem odboru razpravljati o tako pomembni zadevi, in tudi ne vlada, ki bi morala vsaj uradno »požegnati« odločitev. Molčal je celo sam predsednik države, ki je vrhovni poveljnik oboroženih sil.

Je res mogoče, da tudi on ni vedel? Čeprav ima, vsaj po wikileaksu, kar dobro razvite odnose z ameriškim veleposlanikom in je sredi aktivnega mandata, tako da se ne more izgovarjati na vmesno, predvolilno in povolilno obdobje, v katerem sta se po nesrečnem naključju znašla parlament in vlada. Čeprav je res, da se tudi poslanci in ministri ne morejo kar tako otresti odgovornosti. Kar nekaj jih je, ki so bili v prejšnji in sedanji ekipi, za starega in novega zunanjega ministra pa celo velja, da je ves čas opravljal isto funkcijo.

Razlage, kako da naj bi Američani nekatere naše obsodbe grozodejstev, ki jih v imenu Islamske države zganjajo džihadistični skrajneži, napačno razumeli kot naše strinjanje z vstopom v resda neformalno koalicijo, so torej povsem upravičeno deležne muzanja v diplomatskih krogih. Toliko bolj, ker dokument ameriškega zunanjega ministrstva ne pušča nobenega dvoma in ker so vse države, ki so na seznamu, dale zavezo, da bodo tako ali drugače sodelovale v boju proti Islamski državi. Vse, razen Slovenije?