Tiskane izdaje
Eni z zelo veliko začetnico, drugi s čisto majhno, komaj omembe vredno. Ko se je lani približno ob tem času na poti iz Libije na Lampeduso pred italijanskimi obalami prevrnila ladja z več kot 800 pribežniki in je večina nesrečnežev utonila, je Evropa zagnala vik in krik. Mediji so bili polni strahotnih podob, evropski politiki so množično romali na Lampeduso in trobili v isti rog, kako da se taka sramota na pragu Evrope nikoli več ne sme ponoviti. Za boj proti tihotapcem v Sredozemlju je bila ustanovljena vojaška akcija EUNAVFOR Med, znana tudi kot »operacija Sophia«, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojaška ladja Triglav, potem pa se je na vse skupaj bolj ali manj pozabilo. Že konec poletja se je namreč odprla »balkanska begunska pot«.
Ta teden se je v Sredozemlju tako rekoč na obletnico lanske tragedije ponovila skoraj do pike enaka katastrofa, v kateri je utonilo približno 500 nesrečnikov. Vendar v Evropi letos to skoraj nikogar ni niti malo ganilo. Sprva se je o nesreči celo poročalo zgolj pod oznako »menda« in »mogoče«, češ, »saj ni res«, dokler ni urad Združenih narodov za begunce (UNHCR) na podlagi pričevanj 41 preživelih – 23 Somalcev, 11 Etiopijcev, 6 Egipčanov in enega Sudanca –, ki jih je po srečnem naključju rešila grška tovorna ladja, uradno potrdil nesreče. Po pripovedih preživelih, ki so jih odpeljali v Grčijo (kjer nikogar niso zanimali), se je nesreča zgodila zato, ker so tihotapci (ki jih Frontex, EUNAVFOR in vsa silna evropska vojaška mornarica s satelitsko tehnologijo vred nikakor ne more odkriti) sredi morja z razpadajočega in tonečega čolna prekrcavali 100 do 200 ljudi na nekoliko večjo ladjo, ki je bila s približno 300 begunci že tako ali tako preobremenjena. Ta se je prevrnila in 500 nesrečnikov se je pridružilo tistim 25.000 do 27.000 utopljenim, ki po statističnih ocenah in predvidevanjih humanitarnih organizacij kot žrtve begunskega vala gnijejo nekje na dnu Sredozemskega morja in jih statistike navajajo v kategoriji »ljudje iz čolnov«.
Samo leto dni je minilo med obema velikima in povsem primerljivima človeškima tragedijama, ki sta se zgodili v »našem« Sredozemlju. Pravzaprav je bila dovolj ena sama jesen, da se je v Evropi odnos do Utopljenih, ki naj bi pomenili »v nebo vpijočo sramoto za celino, ki nekaj da nase in na svojo humanost«, spremenil v odnos do utopljenih, ki nikogar več ne zanimajo in so le še kolateralna škoda naše domačijske varnosti, omejenosti, ograjenosti in zazidanosti.
Balkanska begunska pot, ki smo jo mimogrede zaprli in nesrečneže znova nagnali na še veliko bolj tvegano pot čez Sredozemlje, je očitno sprožila korenit preobrat v glavah Evropejcev. Namesto sočutja z nesrečneži, ki smo jih v stotisočih lahko od blizu videli tavati po blatnih poljih in z otroki, zavitimi v polivinil, je rodila strah, odpor, zapiranje za lastne plotove in gledanje vstran.
Neverjetno je, kako relativne so lahko številke in kako poljubno pomembna so človeška življenja. En sam v politično ustreznem trenutku fotografiran deček, ki ga naplavi morje, lahko sproži svetovno zgražanje, 500 utopljenih pa si na lepem ne zasluži več niti omembe. Saj so bili tako ali tako »samo ekonomski migranti«. Reveži, torej.
