Proti-slovja: Varovana nevarnost

Rezultati obremenilnih testov v jedrskih elektrarnah, ki jih je po katastrofi v Fukušimi izvedla evropska komisija, so ta teden potrdili bolj ali manj znane strahove. Večina nukleark, pa naj gre za stare ali nove, česa takega, kot se je zgodilo na Japonskem, ne bi prestala. Za marsikatero elektrarno bi utegnil biti usoden že veliko manjši potres ali poplava, pri nekaterih za najbolj kritične ocenjenih reaktorjih pa bi katastrofo lahko povzročil že nekoliko daljši popoln izpad električne energije. Če o varnosti v primeru padca letala ali dobro merjenega terorističnega napada, česar si komisija sploh ni upala meriti, niti ne govorimo.

V čem je bil bil torej sploh smisel enoletnega, najbrž ne ravno poceni testiranja, ki so se mu nekatere evropske vlade (britanska in francoska menda še najbolj) upirale do te mere, da ponekod »tujih« inšpektorjev sprva po iransko sploh niso bili pripravljeni spustiti v reaktorje. Mar ne bi bilo preprosteje od dunajske jedrske agencije (IAEA), ki itak hrani vso dokumentacijo, zahtevati podatke, nato pa ukrepati proti kršiteljem direktiv in varnostnih standardov?

Seveda bi bilo, če zajec ne bi tičal točno v tem grmu. Komisija je namreč storila, kar je piarovsko lahko, dejansko pa je nemočna. Kar je med vrsticami priznala tudi v osnutku poročila, ki je ušlo v javnost in je bilo veliko bolj šokantno od v četrtek objavljenega uradnega. Ena izmed ugotovitev je namreč bila, da nekatere članice EU skoraj tri desetletja po černobilski jedrski nesreči (aprila 1986) niso uvedle niti tistih varnostnih standardov, za katere se je Unija dogovorila že takrat!

In zakaj ne? Ker to stane in bi jedrsko energijo, ki ima že tako dovolj nasprotnikov, do te mere podražilo, da ne bi bila več konkurenčna, in ker jih v to nihče ne more prisiliti. Jedrska varnost, čeprav so posledice brezmejne, je namreč še vedno v pristojnosti nacionalnih držav.

Najbolj stresna in najbolj šokantna ugotovitev stresnih testov je torej dejstvo, da je Bruselj, ki lahko s svojimi direktivami prepove uporabo najbolj brezveznega mlinčka za kavo ali pralnega stroja, če se evrokratom zazdi, da bi lahko bil ljudem nevaren ali ekološko oporečen, pri nuklearkah brez moči. Piše lahko opozorila in priporočila, ki jih jedrski lobiji, nacionalni operaterji in šefi držav ali vlad upoštevajo, ali pa tudi ne. Pa še ta priporočila mora na koncu pod pritiskom jedrskih lobijev, operaterjev in držav, ki si ne morejo kar tako dovoliti zaprtja še tako dotrajanih reaktorjev, omiliti, Evropejcem pa javno zagotoviti, da smo vendarle solidno jedrsko varni.

Koliko je to res, pove že ena sama ugotovitev stresnih testov, ki ni romala v mapo skrbno varovanih jedrskih nevarnosti. Ocena komisije, da bi morali zaradi »več sto ugotovljenih pomanjkljivosti v prihodnjih nekaj letih za varnost nukleark nujno zagotoviti od 10 do 25 milijard evrov«. To pa je vsota, ko bi bilo prenekatero nevarno nuklearko, tudi če ne bi bilo krize, verjetno pametneje kar zapreti in za vse večne čase zapečatiti.