Proti-slovja: Wireless in bodeče žice

Živimo v komunikacijskem stoletju, ko je praktično vse že brezžično (wireless). Iz službe je mogoče z mobilnim telefonom vključiti domači hladilnik in klimatsko napravo ali pa na daljavo preveriti, kaj ta hip snemajo varnostne kamere na jahti, privezani nekje v hrvaški ali italijanski marini. Celo proizvajalci avtomobilov (kaj šele telefonov) ves čas vedo, kje se vozimo, zakaj motor ne vleče in kje bomo obtičali.

Logično bi bilo torej pričakovati, da sta imela naš premier in notranja ministrica, ko sta omenjala uporabo »tehničnih sredstev« na južni meji – beseda ograje jima nikakor ni šla z jezika – , v mislih predvsem toplotne kamere, ki jih za varovanje meja uporablja evropski, torej tudi naš Frontex, in s katerimi je celo za javno televizijo mogoče dovolj dobro posneti nesrečnike, kadar sredi noči »nehumano zatavajo« v Sotlo, ali pa da sta računala vsaj s satelitskimi posnetki, ki »tehnično« prav tako že ločijo med pravim beguncem z mobijem v roki in naključnežem, ki okoli tava s svečo. V prostranih širjavah naše južne meje bi bilo torej »tehnično« mogoče vsak trenutek priskočiti na pomoč zatavalim tujcem in jih preusmeriti v zbirne centre. Bodisi s hitrimi policijskimi enotami, ki smo jih že zdavnaj izurili za potrebe tujine, ali pa preprosto z avtobusi. Če bi nas seveda pri nadzoru meje, kot trdi vlada, res vodili skrb za begunce in humanost, ne pa strah in odvračanje. Še boljša bi bila seveda »tehnična« preventiva. Ker je danes tudi vsak begunec že »wireless«, saj ga ni brez mobilca, bi bilo tavajočim množicam mogoče takoj, ko se približajo državni meji in dosegu našega brezžičnega omrežja, brezplačno poslati SMS z navodili, kje varno prečkati mejo in koliko je do naslednjega zbirnega centra, da ne bi po neumnem zmrzovali in tavali sebi in nam v težavo.

Tovrstnih tehničnih možnosti je v »wireless« stoletju najbrž še ogromno, če se ne bi Evropa – bodimo si na jasnem, Slovenija je zgolj orodje, da si Avstriji in Nemčiji pri zapiranju meja ne bo treba mazati rok – hote odločila za bodečo žico. S katero se bo zdaj, ker vse bolj bednim evropskim politikom tega ni uspelo pravočasno storiti na zunanjih mejah, ogradila v »Evropo koncentričnih žičnih krogov«, kot bi se reklo po bruseljsko. Ti bodo ščitili predvsem jedro EU, dokler ga bo še kaj ostalo.

Iz prvega, najbolj zunanjega »žičnega kroga« so že izpadle Grčija, Bolgarija in Romunija. Če se ne bo takoj ogradila, je naslednja najbrž Hrvaška. Če slučajno popustijo slovenske žice, bo rezervni »notranji« žični krog avstrijski, za njim bavarski, in tako naprej. Dokler vsaj pri postavljanju ograj enotna Evropa ne bo z bodečimi žicami omrežena tako, kot se za »wireless« stoletje spodobi in je evropski svobodi gibanja primerno. Pribežnike bomo v zbirna (torej koncentracijska) taborišča, ki se jim politično korektno reče »hot-spots«, z vagoni vozili kot živino, kar že počnemo in močno spominja na neke druge čase, sami pa bomo – lepo segregirani, utišani in v strahu pred sosedovimi begunci – varno živeli vsak za svojo bodečo žico, ki ji bo nad tistimi redkimi vhodi v to »svobodno Evropo človekovih pravic« manjkal samo še napis: »Delo osvobaja«.

Kaj pa če so si begunci za obljubljeno deželo izbrali napačno celino, ki se kljub idiličnim predstavam o napredku in blagostanju mentalno v resnici vrača v že davno pozabljene čase, za katere smo bili še včeraj vsi trdno prepričani, da se ne morejo nikoli več ponoviti?