Proti-slovja: Zmaga z napako

Napačno razumljena volilna zmaga je v politiki lahko hujša od poraza, je pred davnimi leti izjavil briljantni bavarski politik Franz Joseph Strauss (CSU). Besede so bile namenjene zmagovalcu, ki se je že dan po volitvah začel obnašati, kot da je postal »kajzer«. Nemški komentatorji so se Straussovega izreka spomnili ob podobno prepričljivi (49 odstotkov) zmagi bavarskega ministrskega predsednika Horsta Seehoferja, ki je na deželnih volitvah slavil teden dni pred slavjem kanclerke Angele Merkel na zveznih oziroma vsenemških.

»Bavarski« ali »ceesujevski sindrom«, bi temu rekli tisti Nemci, ki niso Bavarci, kajti tudi prejšnjemu dolgoletnemu deželnemu voditelju Edmundu Stoiberju se je redno dogajalo, da je s svojo CSU vladal na robu tega, da »povozi« vse ostale parlamentarne stranke in se v prepričanju, da so mu volivci to dovolili, začne obnašati kot bog in batina.

Ne vemo, ali je tako zaradi geografske bližine ali zaradi miselne sorodnosti, vendar ta isti sindrom v politiki poznamo tudi Slovenci. Spomnimo se samo zadnjih regularnih volitev, po katerih se je tako Jankoviću kot Janši na šolski način maščevalo, ker nista znala po Straussovo ločiti zmage od poraza in dojeti, kaj so jima v resnici hoteli sporočiti volivci. Da bi se kaj takega, sploh pa ne tako štorastega, lahko pripetilo nemški kanclerki, je seveda nesmiselno pričakovati. Vseeno pa ne kaže spregledati, da njena skoraj absolutna zmaga, po kateri jo je večina svetovnih komentatorjev razglasila za nesporno vladarico Nemčije in Evrope, v sebi nosi kar nekaj zametkov poraza. Prvi je ta, da je s svojo politiko izničila koalicijske liberalce (FDP) in po njihovem izpadu iz parlamenta ostala brez »naravnih« zaveznikov. Zmagovito si je torej razsula koalicijo, s katero bi zlahka nadaljevala vladanje.

»Angela sama v deželi«, so se norčevali tisti, ki pravijo, da je kanclerka s premočno zmago največ škode naredila sama sebi. Izločila je FDP, socialdemokrate je spremenila v palčke, Zelene je odgnala, je zapisal eden izmed kolumnistov. S tem je nevarno načela parlamentarno sredino, na desnem političnem robu pa je za povrh dobila še evroskeptično Alternativo za Nemčijo, ki ji sicer (še) ni uspel skok v parlament, bo pa v prihodnje zanesljivo pobirala glasove razočaranih. In teh tudi v Nemčiji ni malo.

Če hoče Merklova nadaljevati vladanje, bo najbrž prisiljena v veliko koalicijo s socialdemokrati. Na nacionalni ravni bo tako dobila opozicijo v svoji vladajoči koaliciji, gledano z evropskimi očmi pa »Francijo« v Nemčiji. In to v veliki meri prav tisto socialistično Francijo, ki jo je do zdaj izrivala iz vseh odločitev o prihodnji, še bolj varčni in še bolj po njenem urejeni Evropi.

Ali bo to koristilo Uniji, je še prezgodaj reči. Je pa že jasno, da nemška evropska politika po veliki zmagi Merklove (kajti zmagala je ona, ne CDU) ne bo mogla biti več ista, kaj šele bolj trda in premočrtna, kot je bila do zdaj. Kanclerka je namreč prav s svojo veliko zmago – naj se sliši še tako protislovno – postala tako močna, da bo prisiljena popuščati. Kar je vsaj za počutje v Evropi najbrž dobro.