Evropska unija je izumila novo skovanko. Reče se ji »fleksibilna solidarnost«. Z njo naj bi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki si v drugi polovici svojega prvega in najbrž tudi zadnjega mandata prizadeva na vse kriplje zakrpati na zahodu z brexitom že razparano EU, na vzhodu pa s Poljsko in ostalimi višegrajkami hitro parajočo se, omilil najhujša razhajanja. Jasno je namreč, da si Evropa sedemindvajstih, če hoče preživeti razhod z Veliko Britanijo, ne more dovoliti še razkola s svojo vzhodno polovico, ki ji načeljuje z evropskimi demokratičnimi vrednotami vse manj kompatibilna velika Poljska.
Bistvo spora med Brusljem in »vzhodnjakinjami«, predvsem Madžarsko in Slovaško, ki sta v začetku prejšnjega tedna, podprti s Poljsko, pred evropskim sodiščem v celoti izgubili tožbo na račun begunskih kvot, seveda niso begunci. Vzroki so globlji. A če bi se uspeli dogovoriti o beguncih, kjer zlasti Orbanova vlada kljub izgubljeni tožbi vztraja pri svojem, bi bilo v marsičem lažje tudi vse ostalo. Vsaj pod preprogo bi se dalo za nekaj časa pomesti, kar v Bruslju znajo. Četudi bi bilo tokrat težko. Po evropskih merili vse manj demokratična poljska desničarska vlada namreč boleče dreza v samo bit unije, ki se ima še vedno za demokratično, socialno in solidarno, neustavljivo gobezdavi madžarski skrajnodesničarski populist pa bi bil najbrž tudi težko tiho.
V evropski komisiji so se zato pri vprašanju kvot in ugibanj, kako bi se dalo kljub jasni razsodbi evropskega sodišča pridobiti na svojo stran višegrajke, domislili prožne solidarnosti. Kdor nikakor noče sprejeti v EU že nastanjenih beguncev, ki so si jih članice na vrhuncu krize po kvotah in prvič tudi s preglasovanjem solidarno in gospodarski moči primerno razdelili med seboj, naj plača. Od 60.000 do 250.000 evrov na begunca. Kot je pred časom razkril Spiegel, naj bi se v komisiji menda tajno pogajali celo o tem, da bi lahko Madžarska, če res noče beguncev in nima denarja, na svoje stroške poskrbela za zadostno število policistov na evropskih zunanjih mejah. Vse za to, da članicam, ki nočejo spoštovati razsodb evropskih sodišč, ne bi bilo treba nabiti visokih denarnih kazni ali pa jih kaznovati z odvzemom glasovalnih pravic, kot Bruselj grozi Poljski zaradi njene kršitve neodvisnosti sodstva in medijev.
»Prožna solidarnost« torej. Solidaren si, kadar ti ustreza, na primer pri jemanju denarja iz skupnega proračuna, kadar ti ne, pa plačaš in se znebiš solidarnosti. Kar je čisto navadna trgovina. V primeru beguncev celo trgovina z ljudmi in skupnimi evropskimi vrednotami. Povezavo to uničuje od znotraj in neprimerno bolj od vseh drugih kriz, s katerimi se mora spopadati.
Britanci so z brexitom egoistično dokazali, da je iz EU mogoče tudi izstopiti. Kaj če bi se v Bruslju kdo vprašal o še enem podobnem tabuju, namreč o tem, ali ne bi bilo mogoče kakšne članice iz EU tudi izključiti. Za utrditev vse bolj razmajane skupnosti, ki očitno ne zmore več spoštovati niti svojih pravil, bi bil to najbrž bistveno boljši ukrep od »fleksibilnega« razlaganja razsodb evropskih sodišč in iskanja sopomenk za lažno solidarnost.
Tiskane izdaje
