Tiskane izdaje
Velikokrat sem že imela priložnost, da sem naše ugledne znanstvenike spraševala o tem, kdo so bili njihovi prvi vzori in kdo jih je usmeril v znanost, v kateri so v ponos domovini. Sprva me je presenečalo, kolikokrat so v odgovorih navajali svoje učitelje. Osnovnošolske, srednješolske in univerzitetne. Poudarjali so nalezljivost njihovega entuziazma, kako so svoji stroki znali vdahniti čar, ki je prešel tudi na njihove učence.
Dobri učitelji imajo v zgodovini vsakega naroda posebno mesto in težo. Čeprav se razmere spreminjajo in v današnjem času z naraščajočo množičnostjo in vse večjo povprečno dolžino šolanja tudi učitelji postajajo vse številnejši, s tem pa gotovo v povprečju manj cenjeni kot nekoč. Ni več časov, ko so bili učitelji nesporne avtoritete, ko so se za ta poklic odločali najbolj nadarjeni in je bil to poleg duhovniškega poklica skoraj edini, ki je bil dosegljiv tudi siromašnim mladim nadarjenim ljudem. Predvsem pa je bila učiteljska izobrazba ena redkih, ki je bila dosegljiva tudi dekletom, ki so - danes si je to res težko predstavljati - morale biti v Sloveniji in celotni Avstro-Ogrski, neporočene ali poročene z učitelji, če so hotele ostati učiteljice. Neke vrste celibat torej. Popolna predanost.
Verjetno za temi časi nihče ne žaluje, tako kot menda ne žaluje za učiteljsko šibo in ostrimi kaznimi za moralne prekrške učencev. Učiteljska predanost pa je ostala enako aktualna. A je kar nekaj razlogov, ki jo vse bolj ogrožajo oziroma ji jemljejo učinek. Prvi mož najbolj množičnega učiteljskega sindikata, Branimir Štrukelj, je bil ob letošnjem svetovnem dnevu učiteljev - praznovali so ga 5. oktobra - kaj malo praznično razpoložen. Razmere, v katerih zadnje mesece delujejo naši učitelji, z njimi pa nekaj sto tisoč slovenskih osnovnošolcev, srednješolcev in študentov, je označil za katastrofalne. Huda oznaka. Rada bi verjela, da gre za pretiravanje iz želje po vzbujanju večje pozornosti. Toda ...
Nesporno dejstvo je, da se je v omenjenem obdobju med slovenskimi učitelji prvič v poosamosvojitvenem obdobju in morda celo prvič v zadnjih štirih ali petih desetletjih razširil strah za eksistenco, za delovna mesta. Učitelji, ki so že tako vsi vpreženi v varčevalne ukrepe in so se jim tudi vsem znižale plače - morali so se sprijazniti še s tem, da se od njih hkrati zahteva učenje, podprto z visoko tehnologijo, ob tem pa se zaradi čedalje manjšega priliva denarja kakovost znižuje na raven table in krede -, v boju za obstanek na delovnih mestih marsikje izgubljajo tudi svoje osebno dostojanstvo.
V zadnjih desetletjih so se ob političnih poskusih prevzema nadzora nad javnim šolstvom in (ali) njihovim siromašenjem učitelji ob podpori sindikatov, svojih učencev in študentov ter tudi širše javnosti takemu početju navadno dokaj uspešno upirali. Vsaj dolgoročno jim je uspevalo javnim šolam ohranjati razmere, ki so naše šole vsaj po standardu uvrščale v boljšo polovico članic OECD.
Zdaj pa, kot kaže, postaja naše družbeno vodilo - vsaj glede na izjave in dejanja politične koalicije -, da se je treba otresti dosedanjega šolskega luksuza in v praksi pokazati, da se da z manj narediti več. Kaj zato, če se to upira matematični in še kakšni logiki. Pametne države - o tem priča tudi sporočilo evropske komisije ob letošnjem dnevu učiteljev - tudi takrat, ko jim gre slabo, prizanašajo svojemu izobraževalnemu sistemu. In učiteljem. Celo tiste članice EU, s katerimi se lahko neposredno primerjamo - Češka, Poljska in Slovaška -, zadnje čase znova zvišujejo učiteljske plače. V Romuniji pa so skoraj dosegle raven izpred krize.
Gre mar nam toliko slabše? Ali pa imajo prav tisti, ki domnevajo, da politika zavestno slabi učiteljstvo, da bi ga razparcelirala in si ga nato lažje podredila. A vendar upajmo, da je v današnjem slovenskem učiteljstvu drugačen duh, kot ga je naslikal Cankar v svojih Hlapcih. Na to kaže tudi prva zmaga - novela visokošolskega zakona se bo v parlamentu obravnavala po normalnem in ne nujnem postopku.
