Dolgo se je govorilo, da je klavir v pekinški rezidenci Diaoyutai samo za okras. Nato se je pokazalo, čemu je namenjen. Ruski predsednik Vladimir Putin je, medtem ko je v nedeljo čakal na dvostransko srečanje s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, najprej zaigral Moskovska okna, nato še Mesto nad svobodno Nevo. In Kitajci so ga imeli zaradi tega še rajši. Ne zato, ker bi igral virtuozno, kakor so pretiravali nekateri mediji. Ampak zato, ker je pripravljen izstopiti iz danih okvirov in pokazati, da v kitajski podobi sveta nič ni samo okras.
In medtem ko klavir odzvanja melodije iz Putinove mladosti, se kitajske zgodovinske legende spreminjajo v novo gospodarsko ureditev. Kitajska prav takšno razmišljanje pričakuje od partnerjev, ki ji bodo sledili na njeni novi svilni poti. Podobno kakor so Mljetčani v 13. stoletju že vse preizkusili in je Marco Polo doumel, da se mora za rešitev težave odpraviti vse do Pekinga, se tudi danes zdi, da je Zahod že izčrpal vse svoje ideje, zato se mora po nov navdih odpraviti čez Azijo. Kitajska ga čaka z odprtimi rokami. Forum o mednarodnem sodelovanju na (gospodarskem) pasu in (svilni) poti je treba razumeti kot svojevrstno avdicijo za orkester ljudi neukročenega posluha.
Nadarjenost novega časa se skriva v pogumu, ki ga nekdo pokaže, da izstopi iz političnih in ideoloških šablon. Zmagovalec bo tisti, ki bo doumel, da so sankcije za Rusijo nesmiselne. Tisti, ki bo našel formulo za dialog, ne za spopad s Severno Korejo. Tisti, ki bo prvi našel svoje mesto na pasu in poti.
Forum, ki so ga pravkar priredili v Pekingu, ima dvojen pomen. Prvič, poziva nas, naj priznamo, da se je obstoječa globalna ureditev obrabila in ji ne uspeva več zaustaviti sveta, kadar se ta znajde na stranpoti ter začne drseti v gospodarsko krizo. Drugič, opozarja nas, da je Azija kraj, kjer se skrivajo največje možnosti za razvoj, saj bodo prav na tej celini največ gradili v prihodnjih desetletjih, hkrati pa je tudi vir največjih težav, saj jo je šele treba očistiti jedrskega strupa ter ji omogočiti, da bo živela v miru s sosedi in v harmoniji z naravo. Zakaj ne bi torej evrazijskega združevanja razumeli kot priložnosti, da gradimo, izdelujemo, trgujemo in se sporazumevamo? Kakor v času Marca Pola.
Na Xi Jinpingovo pobudo je prvi odgovoril prav Putin. Malo je zaigral na klavirju, nato pa ponudil konkretne predloge, kje bi lahko potekala pas in pot, kaj bi povezovala in komu vse bi koristila. Evropska unija se je na forumu vedla kakor stara dama, ki jo motijo prepih v sobi, preglasna glasba z drugega konca dvorane in mrzel stol, na katerem sedi. Bi morala sprejeti kitajske pogoje gradnje svilne poti in Putinovo intonacijo na klavirju? Seveda ne. Toda ali je prišla s svojim vzorcem svilne prihodnosti in zapela Odo radosti na ves glas? Prav tako ne.
Zakaj je torej slišati kritike, sume, sklicevanje na presežene okvire? Kitajska je ponudila svoja pravila igre in jih radodarno podmazala z novimi milijardami dolarjev, ki jih je pripravljena vložiti v »projekt stoletja«. Putin je to razumel. To niso popolna pravila, kakor ni popolno njegovo igranje na klavirju. Vendar obljubljajo korak v prihodnost. Ima kdo boljšo idejo?
Tiskane izdaje
