Tiskane izdaje
Ob vsemogočih poskusih oživitve različic jugoslovanskih lig se je obdržala in je imela kolikor toliko verodostojno podobo zgolj liga ABA. Košarkarski navdušenci so jo v glavnem hvalili na vse pretege in o njej govorili kot o ligi, ki je ohranjala ugled in kakovost košarke na območju nekdanje skupne države. Češ da bi brez nje marsikateri nekoč velik klub mrknil ali padel na raven »vaških« klubov, da bi iz valilnice košarkarskih asov prihajali le še redki nadarjeni košarkarji ali da bi na splošno košarka na tem področju nazadovala.
Ne sodim med tiste, ki apriori zagovarjajo združevanje klubov z območja nekdanje Jugoslavije v nekakšne skupno ligo. Še posebej ne zaradi glavnega argumenta zagovornikov, češ da samo tovrstno povezovanje lahko vzdržuje kakovostno raven in omogoči primerno vzgojo talentov. Strinjam pa se, da ni vse negativno, a tudi pozitivno ne. Navrgel bom samo nekaj protiargumentov: Crvena zvezda in Cedevita sta edini iz ABA lige v evroligi in se organizacijsko krepko razlikujeta: »Zvezda« je tudi politični projekt, Cedevita drag hobi bogatega posameznika. Pri vzgoji zvezdnikov svetovnega razreda prav tako ni imela posebej vidne vloge – tudi ta trenutek v evrih najmočnejši kapitalec Goran Dragić zagotovo ni izdelek »jadranske« lige, čeprav jo je okusil. Tako kot ne Beno Udrih, Sani Bečirović, Boštjan Nachbar, Radoslav Nesterović, Marko Milić, Primož Brezec, Jaka Laković ... In še to: Olimpija je bila v Evropi najmočnejša takrat, ko je morala premagovati slovenske tekmece.
Z odhodom Radovana Lorbka, zadnjega Slovenca iz lastniške strukture in enega od ustanoviteljev »jadranske« lige (tedaj je imela ustanovitev lige pod patronatom podjetnih Slovencev poslovno in športno logiko), je slovenska košarka tako rekoč odrezana od vzvodov »oblasti in odločanja«. Naj bodo pri Unionu Olimpiji, Tajfunu in Krki še tako prepričani, da kot solastniki tekmovanja, lahko vplivajo na ključne odločitve, se bodo prej ali slej soočili s kruto realnostjo, da s svojo majhnostjo in šibkim finančnim zaledjem ne bodo kos velikim plenilcem in predvsem spretnim in močnejšim Srbom ali zvitejšim Hrvatom. A bodo vsaj zanesljivi partnerji, pa čeprav brez vidnejšega finančnega prispevka v proračun lige.
Za ali proti, liga ABA je za aktualno slovensko košarkarsko realnost nujno zlo. Morda bi bila izključno slovenska liga za lokalna okolja privlačnejša in pristnejša in tudi televizijsko zanimivejša, a ta trenutek je slovenska košarka na razpotju. Če bi se še tisti, ki se krčevito oprijemajo minimalnih profesionalnih norm in se spogledujejo z zahtevnejšo konkurenco, sprijaznili z zasukom k honoriranemu amaterizmu, bi bile uvrstitve Slovenije na velika tekmovanja hitro enake čudežu.
