Razhod 
tiskarn denarja

Morda pa je ta preobrat celo bliže, kot se je zdelo pred sedmimi dnevi. Tako je namreč večina analitikov razumela izjavo predsednika evropske banke v Frankfurtu po zasedanju vodilnega telesa te institucije. Na podlagi tega, kar je izjavil, so namreč (upravičeno ali ne) sklepali, da je Jean-Claude Trichet napovedal, da se bo že aprila zgodil preobrat denarne politike k višjim obrestim.

Domnevo so podkrepili s preštevanjem vsega, kar se je s politiko zgodilo po tem, ko je vodilno telo tiskarne evrov v svojem sporočilu med drugim opozorilo na nujnost »velike budnosti«, kar zadeva inflacijsko grožnjo, in potrebo po »brzdanju naraščajoče inflacije«. Med preštevanjem se je pokazalo, da je evropska centralna banka, potem ko je v svojih sporočilih uporabila omenjene izraze proti inflacijskim grožnjam, kar sedemkrat zvišala obresti.

April ni daleč, tako da bo kaj kmalu jasno, ali so bila pravilna predvidevanja teh analitikov in valutnih trgov. Povsem jasno pa je, da se aprila, pa tudi več mesecev pozneje, ne bo videlo, ali je tudi ameriška polsestra tiskarne evrov naredila preobrat k trdi denarni politiki.

Prav v času, ko je po mnenju omenjenih analitikov prvi mož evropske centralne banke napovedoval preobrat, so najvišji funkcionarji ameriške centralne banke bolj ali manj odkrito izjavljali, da se v tiskarni dolarjev kaj takšnega v doglednem času prav gotovo ne bo zgodilo. Bill Dudley, predsednik najpomembnejše newyorške podružnice centralne banke, pravi, da je pospešena rast ameriškega gospodarstva dokaz uspešnosti spodbujevalne denarne politike, ne pa razlog, zaradi katerega bi bilo treba to politiko spremeniti.

Prav tako za kaj takšnega ne morejo biti razlog skoki cen borznega blaga, saj ni nobenih znamenj povečevanja inflacijskih pričakovanj, ki bi sicer lahko bila razlog za preobrat. V tem pogledu je bil povsem jasen tudi prvi mož tiskarne dolarjev, ki je prejšnji teden v kongresu inflacijsko grožnjo razglasil za »začasno« in »skromno«. Na podlagi tega poročila so ekonomisti banke Credit Suisse – in ne samo oni – sklepali, da pred koncem leta 2012 ne bo treba zviševati ameriških obresti s sedanje rekordno nizke ravni 0,25 odstotka. Njihovo sklepanje temelji na oceni vodstva centralne banke, da okrevanje ni ustaljeno in zagotovljeno, če se hkrati občutno ne poveča tudi zaposlenost. Po istih ocenah pa se to ne bo zgodilo pred drugo polovico prihodnjega leta.

Med politikami premožnih držav se tako odpira še en prepad. Do zdaj je obstajala vrzel, ki se je pojavila v zvezi z vprašanjem, ali je čas, da se prioritete fiskalne politike preusmeri na zategovanje pasu, da bi tako popolnili praznino v državnih blagajnah. Povedano drugače, gre za to, da so se države z obeh strani Atlantika razšle glede vprašanja, koliko je upravičeno odpravljati državne spodbude gospodarstvom, še preden se zagotovi nadaljevanje rasti z lastnimi silami gospodarstva. Zdaj pa se prepad med njimi odpira zaradi pomembnega vprašanja: ali je čas za odpravo spodbujevalne denarne politike. Če so analitiki pravilno prebrali sporočilo in izjave iz Frankfurta, potem bi lahko rekli, da ta prepad že obstaja.

Očitno tako menijo tudi valutni trgi, ki napovedujejo, da se bodo evropske obresti že v kratkem zvišale, medtem ko bodo ameriške obresti ostale nespremenjene ali pa se bodo morda celo znižale. To kolektivno »mnenje« seveda izražajo tako, da se je začel nov krog zmanjševanja vrednosti ameriškega denarja v primerjavi z evropskim in še nekaterimi drugimi vrstami denarja. Vse to pa se dogaja ob potencialno zelo pomembni novosti.

Sicer smo o tem tukaj pisali že prejšnji teden: v nasprotju z nekdanjimi manjšimi ali večjimi geopolitičnimi krizami, ko je preplašeni kapital emigriral v ameriški denar, v sedanji krizi, ki pretresa države od Gibraltarja do Perzijskega zaliva, ne le da ni pobegov v dolar, temveč se celo pospešeno povečuje bežanje iz tega denarja. Še leta 2008 se je svetovni kapital na izbruh finančne krize odzval z množičnimi pobegi proti dolarju in trgu ameriških državnih obveznic: omenjenega leta se je od avgusta do novembra vrednost ameriškega denarja v primerjavi z drugimi vrstami svetovnega denarja povečala za celih 20 odstotkov. Od vstaje v Tuniziji decembra 2010 do prvih dni marca 2011 pa je dolar izgubil okoli šest odstotkov vrednosti.

Zdaj dobiva svetovni kapital iz Washingtona in Frankfurta jasno sporočilo: v nasprotju z evropskim za ameriški denar tokrat ne bo višjih obresti, to pa pomeni za ta denar dodatne pritiske in njegovo nadaljnje pospešeno potapljanje. Prevedeno v običajni jezik, se to sporočilo glasi, da mora vlagatelj v ameriški denar in ameriško finančno premoženje pričakovati dva udarca namesto enega. Obresti ne bodo pokrile tveganja, da se lahko njegov dobiček izniči zaradi inflacije, jasno pa je, da bo tudi sama naložba, ker je bila nominirana v dolarjih, dodobra razvrednotena. Torej ni čudno, da se je kalifornijski Pimco, največji svetovni sklad za naložbe v obveznice, te dni rešil obveznic ameriškega državnega dolga.

Prepad med politikama dveh najpomembnejših tiskarn denarja bi torej lahko opisali kot uvod v novo fazo valutne vojne, o kateri se je toliko govorilo med nedavnim srečanjem voditeljev držav ali vlad G20 v Seulu. Takšnih vojn, kot to sicer velja tudi za prave vojne, pa nihče ne napoveduje. Finančni funkcionarji številnih držav in tudi trgi so kot napoved takšne vojne razumeli odločitev vodstva tiskarne dolarjev, da bo v obveznice ameriških državnih dolgov vložila še 600 milijard dolarjev (točneje 900 milijard). To so seveda dobesedno na novo natisnjeni dolarji oziroma elektronski ekvivalent tiskanih bankovcev. To se je zgodilo, potem ko je dolarska tiskarna enako nabavila za okoli 1500 milijard dolarjev dolžniških obveznic in drugih papirjev.

Pred različnimi obtožbami – od tiste, da Washington s takšnimi poplavami v drugih državah povečuje inflacijske pritiske, do obtožbe, da vodi z zmanjševanjem vrednosti svojega denarja valutne vojne – se funkcionarji ameriške centralne banke, kot je mogoče pričakovati, branijo s trditvami, da gre resda za »nekonvencionalne« ukrepe, da pa so to ukrepi, katerih edini cilj je pospeševanje rasti ameriškega gospodarstva, kar je, kot poudarjajo, dobro tudi za vse druge dele sveta.

Priznanju, da gre hkrati tudi za politiko, katere cilje je devalvacija dolarja glede na druge vrste svetovnega denarja, se je približal sam Ben Bernanke, predsednik centralne banke, ko se je v začetku prejšnjega meseca na tiskovni konferenci branil pred obtožbo, da se zaradi dolarske poplave zvišujejo cene v drugih državah. Dejal je, da se te države pred tem problemom zlahka obranijo tako, da dopustijo povečanje vrednosti svojega denarja v primerjavi z dolarjem. To pa je, kot bi lahko rekli, isto: dolarska tiskarna ne vodi valutne vojne, temveč vodi politiko, ki druge države sili k temu, da se pred uvozom inflacije branijo s povečevanjem vrednosti juana, jena, evra itd. v primerjavi z dolarjem.

Pri vsem tem pa ni načina, kako bi lahko kolikor toliko zanesljivo napovedali, kaj se bo s kom zgodilo v novem krogu valutne vojne. Tudi za glavne kandidate za najpomembnejše mesto v svetovni ureditvi niso stvari prav nič rožnate: pred izbruhom krize je bilo prodanih več obveznic, nominiranih v evrih, kot tistih v dolarjih, vendar pa je tudi prihodnost evropskega denarja precej negotova, odkar so izbruhnile dolžniške krize držav z obrobja Evrope. Kitajskemu juanu še vedno marsikaj manjka za glavno vlogo v denarni ureditvi sveta. Pravzaprav je problem v tem, da so vse vrste denarja brez podlage v nečem realnem oziroma brez vsakega mednarodno priznanega standarda.

Menda prav zato ni videti, za koliko je dolar devalviral v zadnjih nekaj desetletjih, saj se to ugotavlja na podlagi odnosov z drugimi vrstami prav tako papirnatega denarja. To razmerje je seveda mogoče videti šele ob primerjavi z zlatom, edinim pravim denarjem. V primerjavi s to žlahtno kovino je ameriški denar v desetletju sedemdesetih let prejšnjega stoletja izgubil kar devet desetin vrednosti, v prvem desetletju tega stoletja pa osem desetin vrednosti.

Tudi prihodnji krog valutne vojne morda sam po sebi ne bo povzročil večje škode svetovnemu gospodarstvu pod pogojem, da se ne bo končal v protekcionizmu. Kajti, zgodovinsko gledano, sta se bolj ali manj vedno hkrati pojavljala trgovinski protekcionizem in denarni nacionalizem, tako kot sta se hkrati pojavljala svobodna trgovina in univerzalni denarni standard. Razmeroma svobodna svetovna trgovina zdaj že dolgo raste ob papirnatem denarju, ki nima nobenega sidra v svetu realnega gospodarstva. Prav tako pa za tem denarjem ne obstaja mednarodni standard. Obstaja nevarnost, da bo valutno vojskovanje ogrozilo to stanje, ki je že tako ali tako novost za zgodovino.