Tiskane izdaje
Proces privatizacije (prodaja državnih lastniških deležev zasebnim investitorjem) je običajno, tudi v tranzicijskih državah, povezan z mešanico argumentov o vlogi države v ekonomiji, velikosti javnega dolga in mikroekonomski učinkovitosti podjetij ali finančnih institucij, izbranih za prodajo. Gre torej za tehtanje argumentov za ali proti manjši vlogi države pri zagotavljanju državne blaginje, uporabi privatizacijskih prihodkov za zmanjšanje javnega dolga in hitrejši izločitvi države iz ekonomske aktivnosti v posameznih sektorjih gospodarstva.
Preden analiziramo omenjene tri vrste argumentov, je dobro povzeti nekaj podatkov za države OECD o državnem lastništvu nefinančnih in finančnih podjetij, nepremičnin in zemlje. Leta 2012 je bilo v popolni ali delni lasti teh držav 2111 podjetij, vrednih 2,2 trilijona dolarjev, z 59 milijoni zaposlenih. Če upoštevamo še druge aktive v lasti držav je bila njihova skupna vrednost okoli štiri trilijone dolarjev. Večina tega premoženja je bila v sektorjih telekomunikacij, energetike, transporta in zaradi posledic finančne krize v bančništvu. V zvezi z nadaljevanjem procesa privatizacije v teh državah se poudarja, da je dobro spoštovati naslednja načela:
Prvič, prihodki od bodočih prodaj naj bodo uravnoteženi z izgubo bodočih dohodkov in socialno kohezijo. Drugič, s prodajo je bolje počakati, če bi se zaradi narave tržnih razmer po prodaji zvišale cene za potrošnike. In tretjič, s prodajo aktiv, ki so ocenjene kot dobre in pri katerih se lahko doseže večja mikroekonomska učinkovitost z majhnimi, marginalnimi stroški za javne finance (The Economist, Setting out the store,13. januar, 2014), ni treba hiteti.
Med argumenti o manjši vlogi države v ekonomiji je privatizacija eden od instrumentov tržnega sistema, ki izboljšuje alokacijo omejenih virov, še posebno če je na trgu veliko prodajalcev in kupcev ter ne obstaja problem asimetričnih informacij. Vendar javni sektor, na primer zdravstveni in izobraževalni sistem, navadno deluje v segmentih, v katerih so prisotne tržne nepopolnosti in asimetrija informacij. Poleg boljše alokacije virov je pomemben spodbujevalec tudi profitni motiv zasebnih podjetij, ki zagotavlja ekonomsko učinkovitost in boljši nadzor delničarjev nad vodstvi podjetij kot politiki oziroma birokrati. Slabosti, ki jih kažejo številna zasebna podjetja, še posebno v krizi, pa opozarjajo, da delničarji velikokrat ne morejo preprečiti kratkoročnega ravnanja menedžerjev glede maksimiziranja profitov na škodo dolgoročnih koristi, tako delničarjev kot tudi podjetij samih. Zato je težko jasno določiti, kje je prava meja za vlogo države v ekonomiji, in je to predvsem vprašanje stopnje razvoja institucionalnega, političnega in socialnega ustroja posamezne države.
Pogost argument za uporabo privatizacije je tudi prevelik delež javnega dolga v BDP, ker naj bi se tako zmanjšala fiskalna obremenitev zaradi zmanjšanja previsokih obrestnih odhodkov. Makroekonomsko je pri tem pomembno, ali s privatizacijo izpadli sedanji dohodki ne bodo povzročili višjih davkov jutri ter s tem zmanjšali rast BDP in blaginje. Hkrati pa je pomembno, ali ne bo rastoči javni dolg mogoče izrival zasebnih investicij. Zmanjševanje javnega dolga s privatizacijskimi prihodki je lahko nevtralno samo, če država v istem obsegu nadomesti izpadle dohodke od državnega premoženja brez dviga davkov ali dodatnega znižanja javnofinančnih izdatkov. Pomembno je, kako država investira kupnino v nove produktivne naložbe. Nima pa tako zmanjšanje javnega dolga posebno stimulativnega učinka na dodatne zasebne investicije, ker gre pri prodaji državnega premoženja za preoblikovanje stanja kapitala v državi, ne pa tudi za neto dodatno varčevanje. Delež dolga v BDP je torej težko odločilen argument v podpori privatizaciji državnega premoženja.
Ostane še vprašanje časovnega okna za prodajo, predvsem tujcem, pomembnih lastniških deležev države v podjetjih v sektorju financ (banke, zavarovalnice) in storitvene infrastrukture (telekomunikacije, energetika, transport). Obstajata dve različni razlagi, kaj hočejo doseči tuji investitorji glede pomembnejših domačih podjetij v državni lasti. Prva razlaga pravi, da hočejo dobiti najpomembnejša podjetja (»cherries«) v njihovem najboljšem ekonomskem stanju. Po drugi razlagi iščejo pomembna podjetja, ki so že prešla zenit svoje ekonomske učinkovitosti (»lemons«). Novejša empirična analiza kaže (Toubal et al., Timing takeovers – The incidence of cross-border acquisitions, VOX, 15. avgust, 2014), da iščejo tuji investitorji tarče, ki so najboljše v panogi, vendar pa oblikujejo ponudbe za prevzem šele, ko domače podjetje – tarča začne pešati in ni več na vrhu učinkovitosti. Od tega, kdaj vstopa tuji investitor v podjetje, je torej odvisno, kakšni bodo njegovi dejanski načrti: ali bo šlo samo za prestrukturiranje in nadaljnjo prodajo ali za širitev kapacitet in povečanje tržnega deleža doma in v tujini. To naj bi bila pomembna informacija za državo, ko pripravlja svojo strategijo upravljanja državnih kapitalskih deležev.
Slovenija je po mnogih letih končno dobila osnutek strategije upravljanja državnega premoženja, katerega del naj bi bil tudi seznam podjetij za prodajo (privatizacijo). Strategija se ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšni morajo biti kriteriji za razvrščanje podjetij v različne kategorije pomembnosti za državo, in z določitvijo seznama podjetij za prodajo zasebnim investitorjem. Konkretni rezultati posameznih prodajnih postopkov bodo pokazali, kako se bodo upoštevala pravila konkurenčnega prava in kako bo določeno časovno okno za posamezne prodajne postopke, da bi iztržek upravičil prospektivno vrednost podjetij v normalnih tržnih okoliščinah. To bo vplivalo na mikroekonomsko učinkovitost strategije in pomembno tudi na bodočo tržno strukturo v omenjenih gospodarskih panogah.
Neodgovorjeni pa sta še vedno vprašanji o »pravi« vlogi države pri nas in makroekonomskih posledicah zmanjševanja javnega dolga s privatizacijskimi prihodki. Odgovor na prvo vprašanje bi pomagal definirati vloge različnih deležnikov (javnih in zasebnih) v razvoju proizvodne in storitvene strukture slovenskega gospodarstva glede na dva prevladujoča koncepta v svetu (liberalni in nordijski koncept razvoja). Odločitev za neposredno uporabo privatizacijskih prihodkov za zmanjšanje javnega dolga pa je bolj formalen odgovor na kratkoročne fiskalne probleme kot vsebinsko ohranjanje neto vrednosti narodnogospodarskega premoženja. Zato bi morali biti ob sprejemanju strategije upravljanja državnega premoženja v parlamentu pozorni tudi na te dodatne dimenzije uporabe instrumenta privatizacije, ne zgolj na cenovni izkupiček posameznih prodajnih postopkov.
***
Mitja Gaspari, nekdanji finančni minister in guverner Banke Slovenije
