Kako se je že nekoč, ko še nismo bili v EU, reklo »dolžniški krizi«? In kaj so nam takrat, ko smo zaradi prezadolženosti dokončno zabredli, govorili politiki? Isto kot danes. Da smo si sami krivi, ker smo predolgo živeli prek svojih zmožnosti, zdaj po bo treba šparati, naj stane, kar hoče. Ker takrat še ni bilo »bonitetnih hiš«, so za to, da nam banke niso več posojale denarja, poskrbele kar mednarodne finančne ustanove same, ker še ni bilo evra, pa smo imeli devalvacije - da smo zaradi »kreditnega krča« sploh še lahko dobili devize za uvoz energentov in repromateriala. In je šlo - tako kot vedno in povsod, ko začne zmanjkovati denarja - počasi, a zanesljivo vse skupaj k vragu. Kljub šparanju.
Angeli, ki nam je takrat ukazovala proračunsko disciplino, na koncu pa celo bencin na bone, je bilo ime Milka (za mlajše bralce: Planinc), »obsavskemu« dvojcu, ki se je zgodovinsko prav tako malo razumel med seboj, kot se razume »obrenski«, pa se ni reklo »Merkozy« ampak (po današnje) »Milodžman«. Naše zvezno predsedstvo je bilo neke vrste evropski svet, Van Rompuya je nekaj časa igral celo pokojni dr. Janez Drnovšek, naši Grki so bili kosovski Albanci, naše geslo za rešitev iz krize pa ni bilo več solidarnosti, ampak še več bratstva in enotnosti. Kar je pravzaprav isto. Celo svoj gospodarsko še kar stabilni sever in katastrofalno prezadolženi jug smo imeli.
Uvajali smo nekakšna »bolonjska« jedra, da bi se bolje razumeli, zveza je zaostrila proračunski nadzor, čemur se resda ni reklo »fiskalni pakt«, je pa v bistvu pomenilo isto, rigorozno varčevanje, brez katerega nam je grozil propad »skupne valute« in z njim »razpad zveze«, pa se je na koncu spremenilo v tako zategovanje pasov, da državljani še za pralni prašek in toaletni papir niso več imeli (glej Grčijo).
No ja, razlike so seveda bile. In so še vedno. Vmes je vendarle četrt stoletja in velika evropska kapitalistična revolucija, ki jo je sprožil padec berlinskega zidu. Toda recepti, ki jih predpisuje politika, vsaj nam, ki smo skozi nekaj takega že šli, vseeno delujejo kot déjà vu. In kar je najbrž bistveno: če dokazano niso deloval takrat, zakaj bi pa danes?
Gerhard Schröder, nekdanji nemški kancler in avtor Agende 2010, zaradi katere se je Nemčija z daljnovidno zastavljenimi reformami kot edina v Uniji uspešno izognila krizi, je ta teden za Handelsblatt dejal, da bi EU namesto politike, ki vodi kvečjemu v še hujšo recesijo, nujno potrebovala Agendo 2030. V njej bi morala najprej ugotoviti, da upokojencem, ki sestavljajo vse večji del prebivalstva, nima smisla nižati standarda, ker to katastrofalno vpliva na porabo. Hkrati bi si morala starajoča se Evropa nujno priznati, da veliki del krivde za dolžniško in z njo tudi proračunsko krizo, ni povezan le z bankami, ampak tudi s katastrofalno demografijo. Če torej nimamo namena izstradati starcev in do konca porušiti socialne države, se bo problemov treba lotiti drugače. Tudi z načrtnim priseljevanjem delovne sile, z revolucionarnim preoblikovanjem trga dela in z intenzivnim zaposlovanjem domače mladine. Kar edino lahko oživi gospodarstvo, hkrati pa poveča tudi prilive v proračun.
Zanimivo, kako drugačne rešitve vidi nekdanji nemški »Genosse der Bosse« (tovariš šefov), čeprav nima za seboj naše balkanske izkušnje.