Resnica je kot ebola

S tem, kritiziranjem drugih, z njihovim ocenjevanjem, imam resen problem. Dolga leta sem, namesto da bi sebe sestavljal tako, da bi se znal vesti v družbi tistih, ki mi niso všeč, namesto da bi jih pustil, kakršni so, nabijal čez njih. Po nekaj antibiotikih, ki ti jih v škofijo zapiči življenje, človek slednjič ugotovi, da tega ne gre več početi. Ta značajska napaka, pravi Sri, mislec, je v človeški naravi splošna in skoraj univerzalna. Ne le kritizirati, ljudje, ko ocenjujemo druge, začnemo »govoriti, kar ni res, ali pa vsaj pretiravati, ublaženo prikazovati ali izkrivljati resnico, da bi s tem godili lastni nečimrnosti, pristranosti in željam, ali dosegli kakšno korist ali si pridobili kaj zaželenega«.

Če naj človeku uspe postati to, kar mu dajejo sposobnosti njegovega uma in duše, naj bi govoril resnico. Predvsem sebi. Pa drugim? Pravijo - spet Sri -, da nismo dolžni povedati vsake stvari vsakomur, ker bi to lahko bilo bolj v škodo kakor v korist. Treba je reči le tisto, kar je potrebno. In to mora biti resnično, ne pa lažno, in človek s svojih govorjenjem ne sme imeti namena zavajati.

Zadnjih nekaj let se, med dolgimi urami, ko sem sam, največkrat v naravi in daleč od drugih, veliko sprašujem, kakšen del mojega življenja je prepleten z neresnico.

Sprašujem se zaradi sebe in sprašujem se zaradi svojega poklica.

Kolumno Primoža Kališnika, si v celoti preberite na tej povezavi spletne strani www.polet.si!