Mrak se počasi spreminja v svetlobo, škatle razpadejo in iz njih poletijo majhni helikopterčki. Helikopterčki robotki. Dvignejo se v zrak, postavijo se v bojno formacijo in se začno sinhronizirano premikati. Vseh helikopterčkov je slab ducat. No, v resnici niso helikopterčki. So kvadrokopterji, zračna plovila s štirimi rotorji. Pred helikopterčki, ki še najbolj spominjajo na otroške igračke, se pojavijo instrumenti. Klaviatura. Boben. Činela. Kitara. In nekakšna lestev, na katero so namesto prečk napete strune. Helikopterčki poletijo proti instrumentom in s tem, ko se spuščajo in dvigajo, pritiskajo na tipke klaviature, tolčejo po čineli in bobnu, brenkajo ob strune, napete na lesen okvir.
Po nekaj tonih je jasno, kaj igrajo robotki. Igrajo glasbo iz filmov o Jamesu Bondu. Glasbo, ki je nastala leta 1962, prvič pa se je zavrtela v filmu Dr. No. Dr. No; saj veste, Sean Connery in Ursula Andress.
Še tako pedanten opis prizorov, v katerih robotki igrajo muziko iz Jamesa Bonda, bi bil neuspešen v primerjavi z ogledom originala. Greste na google, vtipkate james bond theme, robots in youtube. Robotki bodo skakljali pred vašimi očmi in muzicirali. V nekaj dneh si jih je ogledalo več kot dva milijona ljudi.
Projekt muzicirajočih robotkov so izvedli na univerzi v Pennsylvaniji. Če bi virtuoznost letečih robotkov merili z ušesi strogega glasbenega kritika, ta ne bi bila ravno vrhunska. A robotki so na začetku glasbene kariere. In očitno je, da se je nekaj znanstvenikov resno namučilo, da so robotke sprogramirali tako, da stroji lahko sinhronizirano muzicirajo.
Muzika, ki jo izvajajo robotki, bo letos stara 50 let. In če so robotki, ki preigravajo naslovno temo iz Jamesa Bonda, videti kot heroji nevarne vojaške operacije, velja dodati, da tudi pri glasbi ni šlo brez bitk. Tako kot gre tudi pri filmih o znamenitem agentu za vojne; na srečo za bolj ali manj hladne vojne. Kaj pa se je zgodilo z glasbo? Melodijo, ki jo preigravajo robotki, je, kot trdijo enciklopedični podatki, napisal leta 1928 rojeni Monty Norman. Aranžma pa je napisal pred letom dni umrli John Barry. In sodišča so morala dvakrat odločati, kdo je resnični avtor legendarne uvodne glasbe – komponist ali aranžer? Sodišča so pritrdila, da je avtor glasbe Monty Norman. Producenti filmske uspešnice pa so novo glasbo za filme o agentu 007 naročali pri Johnu Barryju. Torej pri aranžerju, ne pri komponistu.
A vrnimo se k robotkom, ki sinhronizirano pritiskajo na tipke, tolčejo po čineli in bobnu ter brenkajo. So ti robotki znanilci naše prihodnosti? Morda. Slovenija je pravkar preuredila državno administracijo. Eno od ministrstev se ukvarja z izobraževanjem, znanostjo, kulturo in športom.
Imamo torej ministrstvo, ki ima tako širok opis del in nalog, da projekt »robotki«, če bi se ga lotili pri nas, sploh ne bi bil – kot se reče – medresorski projekt. Direktorat za izobraževanje bi dal iniciativo, direktorat za znanost bi spodbudil znanstvene institucije, direktorat za kulturo pa bi objavil razpis za glasbeno stvaritev, ki bi jo poustvarjali robotki. Poddirektorat za film, preostanek Slovenskega filmskega centra, pa bi organiziral snemanje filmčka.
Se zdi nemogoče? Pred meseci sem gledal film o robotku, ki smuča. Robotka so naredili na Institutu Jožef Stefan, projekt pa je vodil Bojan Nemec. Stroj je suvereno premagoval veleslalomsko progo. Lahko bi bil predtekmovalec na pokalu Vitranc. Torej se da! Tudi projekt smučarskega robotka danes ne bi potreboval medresorskega usklajevanja. Šport in znanost sta umeščena v isto ministrstvo.
Kako združiti znanost, kulturo, izobraževanje in šport? Robot, ki je hkrati umetnina, športni triumf in znanstveni dosežek? Par robotov, ki se gre akrobatski rock'n'roll? Skupina robotov, ki s skrajno eleganco premaguje globine olimpijskega bazena in se gre sinhrono plavanje? Ali robotizirani ansambel The Stroj, ki med bobnanjem po kovinskih sodih pozdravlja množico tekačev na ljubljanskem maratonu?
Malo me je zaneslo. Morda pa medresorsko usklajevanje, ki je zahtevalo sodelovanje različnih ministrstev, vendar ni bila tako slaba ideja.