Romanski razgledi: Marinini strahovi

Tiha voda bregove dere, toda hrupna medtem podira svet. Raskavi glas francoske kandidatke za predsednico države Marine Le Pen je dobro slišati, že na daleč je prepoznati njen razboriti slog, pa tudi ankete javnega mnenja ji zdržema kriče napovedujejo zmago v prvem krogu volitev. Zato se je utemeljeno na glas bati, da bi lahko tudi končno zmagala.

Kot predsednica Francije bi strah velikopotezno povezala z nasiljem, se je zdaj oglasila psihoanalitična stroka, kajti Le Peneva ju, tesno združena v par, pestuje od nekdaj. Takšna je. Iz nikogar ni mogoče izluščiti jedra in odmisliti, kakšen človek je intimno, kdo je pod kožo, tudi iz Marine ne. Političarko, o kateri je bilo napisanih nič koliko knjig in psiholoških portretov, od malega tepejo strahovi – kako je tudi ne bi, saj je bila sredi sedemdesetih, ko je bila še dekletce, zaradi očetovih fašističnih provokacij žrtev spodletelega bombnega atentata – in od nekdaj jo preganjajo družinski konflikti: odnos z Jean-Marie Le Penom je mučno ubijanje pošastne očetovske figure, z mamo, ki je svoje tri hčere zapustila v najbolj občutljivi mladosti, se ni pogovarjala kar 15 let ... Le Penovi so družinsko nesrečni bolj, kot so ranjene vse družine, raztrgani so, razcefrani, hkrati pa večno priklenjeni na lastno kletko, rodbinsko in strankarsko.

Proti avtoritarni nacionalistki – ki ne kriči le z grobimi besedami, ampak še s telesno in obrazno govorico, pri tem pa kliče iz ljudi slaba, nagla in vročekrvna čustva – so se zdaj postavili psihoanalitiki. Ogromno, domačih in tujih, jih je pred dnevi podpisalo peticijo »Proti Marine Le Pen in stranki sovraštva«. Narobe je, kot piše v pozivu in kar počne Nacionalna fronta, »reducirati nacionalnost na prednike«. Arhaična dediščina ne sme biti prava smer: to bi se lahko naučili iz druge svetovne vojne, iz kolaboracije; saj živimo zdaj in moramo hrepeneti po svežini jutrišnjega dne. Toda jutro bo strašno zatohlo, če bodo Francozi dovolili, da bo lepenistična ideologija pritiskala na najbolj nizkotne registre, kot so izključevanje, sovraštvo, prepiranje, konflikti. Tega se ni bati samo v Franciji, smrad zaprtih prostorov, kjer veter ničesar ne prinaša ne odnaša, nas bo ujel povsod. In ko se bodo sesuli temelji zdaj samoumevnih svoboščin, se bomo brez milosti uničevali v sovraštvu. V takšnih razmerah pa tudi »psihoanalize ne bo več mogoče izvajati, kot je treba; saj ne bo več pravne države, ne svobode govora, niti medijske svobode in na silo bodo zadušene vse težnje po dinamični in odprti družbi«. Se res hočemo zapreti? Vsaj 13.000 podpisnikov, kolikor jih je peticijo podprlo doslej, pravi, da ne.

A kaj bodo na koncu večinsko rekli Francozi? Bodo izbrali glasno Marine, ki resda misli hitro, toda v praksi deluje neorganizirano, po značaju pa je hiperobčutljiva in anksiozna? O njej še, med drugim, psihološko vedo, da težko prenaša kritiko in nenehno potrebuje »sovražnika«, morda zato, ker ji je življenje od malega dopovedovalo, da svet ni pravičen in je zatorej vreden prezira, sovraštva ... Kar 40 odstotkov jih za zdaj še ni odločenih, koga voliti oziroma si utegnejo premisliti tik pred zdajci. Tihe vode je v resnici dovolj, da bi lahko preprečila, da bi nasilni hrup podrl jutrišnji svet.