Romanski razgledi: Mentaliteta poražencev

Stokrat izrečene laži počasi postanejo resnica, ničkolikokrat izkričane neumnosti skorajda zakon. Marine Le Pen je mojstrica obojih, laži in neumnosti. Pa tudi poraza, na dolgi rok zagotovo. A kako je mogoče, da jo premnogi Francozi tako slabo slišijo in vidijo? Kako, da jih že skorajda deset milijonov ne spregleda, kakšna manipulantka z najnižjimi čustvi je? Kako je mogoče, da toliko pozabljajo? Kako se ne spominjajo, kje je Marine politično zrasla in kakšna stranka je v svojem bistvu Nacionalna fronta? Res ne vedo ničesar več o pétainizmu, na katerega so se frontisti opirali na začetku, nič o pogledu skrajnih nacionalistov na alžirsko vojno? Morda pa niso slepi za to, kdo je političarka, ki jo volilno podpirajo, ampak ji v resnici ideološko pritrjujejo, mi je dejal Laurent Mauvignier, francoski pisatelj, ki se je, med drugim, podpisal pod pretresljiv roman o alžirski vojni Moški. »In to nas mora plašiti.«

V nedeljo, v drugem krogu predsedniških volitev proti Emmanuelu Macronu, bi utegnilo, kot napovedujejo javnomnenjske ankete, podpreti nacionalistko vrtoglavih 40 odstotkov francoskih volivcev, kar je bistveno več od 18 odstotkov, kolikor jih je leta 2002 na koncu v dvoboju proti Jacquesu Chiracu dobil njen oče, zloglasni skrajni desničar Jean-Marie Le Pen. Kaj se je Francozom zgodilo vmes, v kratkem poldrugem desetletju? Ekonomska retorika, denimo, o brezposelnosti – v Franciji je okrog desetodstotna – ne more biti čisto prava diagnoza, dokaz so okolja, v katerih je delež krepko višji, denimo v Španiji, na Portugalskem itd., a se tam ni dvignila ekstremna desnica, ampak skrajna levica. Protiargument so lahko prav tako družbe, v katerih je precej manj ljudi na cesti, pa se skrajno desničarstvo kljub temu odprto širi; na primer Avstrija.

Razlogi morajo biti zatorej še drugi, nemara so povezani s spominom, čeprav ne nujno samo s kolektivno amnezijo, ko ljudje, zrasli v miru in navajeni nanj, kar razvajeni, brezskrbno pozabljajo, po čem se vedno hrepeni, ko se krvavo umira v vojni. »V Franciji nismo povsem opravili s pétainizmom, s kolaboracijo,« razmišlja Laurent Mauvignier – pa naj se zdaj vsakdo še tako postavlja na stran odporniškega gibanja –, niti z alžirsko vojno, in sploh niso dosegli »sprave« na podeželju, kjer je rasizem zakoreninjen … Katarze ni bilo, preteklost je vedno vsaj malo živa in za petami, kakršnakoli že je, čeprav hkrati neredki volivci Marine Le Pen pravijo, kako se požvižgajo nanjo, češ, zdaj so tudi v Nacionalni fronti nastopili novi časi, demone da so odgnali, hči ni nujno oče … Ne more biti povsem res. Kaj ni prav Marine Le Pen ena tistih v francoski politiki, ki da toliko na korenine in tako spogledljivo obrača sodržavljane nazaj v »dobre stare francoske čase«? Laska jim s kolektivnim narcisizmom.

Razlogi, da vse več Francozov priteguje desničarska skrajnost, so večplastni in zapleteni, predvsem pa razkrivajo, da je številne Francoze strah in da so identitetno vse manj gotovi vase. Bojijo se globalizacije, skrbi jih, da bodo otroci živeli slabše od staršev … Kandidat za predsednika Emmanuel Macron ima zato prav, ko trdi, da Marine Le Pen uteleša mentaliteto poražencev. Zmagovalci se nikoli ne zapirajo pred svetom …